This is an essay how we see, feel and think about liveaboarding. I might put the whole thing into English in days to come. In short – we don’t fully get it. We can’t afford it to continue experiencing it either (Moneymoneymoney, must be funny, in the rich men world). »Habibi goes south« story is ending here. No regrets, it was fun, but it was also enough. At least here, in East Med. It might be fun to take Habibi North, who knows. It might be also fun for somebody else to keep her going. She is happy on sea – check her sell page . As you will see from photos, a lot has happened while overwintering …but somehow we don’t see this social life as the major purpose of cruising.
Ko je Habibi zaplula na jug, sva govorila okvirno – 1 leto. Realno pogledano bolj 1 sezono, torej nekako 7, 8 mesecev. Optimistično gledano pa dve sezoni, torej leto in pol. Ne na glas izrečeno, malo sanjano pa – mogoče bo pa to to, čisto neki nov način in smisel življenja. Mogoče zaplujemo okoli sveta, ali pa tja, kamor skoraj nihče ne gre, ali pa nas vrže nekam, kjer… Po drugi strani sva bila podzavestno pripravljena, da bo visenje na barki postalo muka in se bo zgodba hitro zaključila.
In zdaj je eno leto dobro minilo. Veva marsikaj. Preberi več…