Posted by: malanstrbenc | 10/05/2010

Miloška Venera in ostali kamni / Venus of Milos and other rocks

North end of Voudhia bay, Milos

Iz Santorinija je Habibi zaplula proti drugemu še delujočem vulkanskem otoku v Kikladih, Milosu. Vmes smo postali na Folegandrosu. Plutje do tja je potekalo v stilu – jadra gor, pa dol, pa spet gor, pa spet dol. Kot ponavadi, ko so napovedani šibki vetrovi in računaš na nestresno lagodno jadranje, te potem samo premetava – vetra je premalo, da bi te držal v grdih valovih, ki se priganjajo in odbijajo od Neptunve kje.

After Santorini we headed to next ex-volcano, Milos. Less impresive caldera, but it had some nice rock formations and colors anyway, hot springs and convinient port. With two guests onboard we visited Poliagos and Sifnos and met a genuine monk seal.

Zaliv Vathi na Folegandrosu je bil miren, tih, ugoden za sidranje, z zanimivimi zelenimi skalami in nikjer žive duše. Zato smo ostali še eno noč in se tudi že kar normalno kopali. Malan in Ronja sicer ne čisto prostovoljno. Tačas, ko sta v opuščeni vasi apartmajev iskali in našli smentnjake, so valovi odnesli gumenjak. Pa sta zaplavali za njim… Gregor je odplaval prostovoljno, resda oblečen v pol milimetrski komplet kratkih hlač in majice, ki ohranja jedro telesa vsaj malo zavarovano pred mrzlo vodo.

Voudhia bay on Milos. Shelter from meltemi swell, but not the wind!

Proti Milosu smo odjadrali skoraj ostro v veter. Preden je ta ojačal. Zasidrala sva se na vrhu zaliva Voudhia, kjer še deluje rudnik. “Naša skala” ima samo opuščen rov. Voda je turkizna, prodniki na obali pa prav neverjetnih pastelnih odtenkov. Dva dni tako piha, da vsmo sakič, ko peljemo Ronjo na obalo (in kar se spričo situacije ne zgodi pogosto), popolnoma mokri. Brez izvenkrmnega motorčka pa sploh ne bi šlo. Spet smo tam, ko se sprašujemo o smiselnosti potikanja po zalivih Grčije – na kopno ne moreš, v kokpitu ne moreš, preveč brije okoli ušes, plavati ne moreš, ker ti zaliva usta… Za nameček si ne moremo privoščiti čakanja, da se veter popolnoma umiri, saj se tretji dan zvečer s trajektom pripeljeta gosta – Urška in Jakob s Krete. Tako se spopademo z valovi in vetrom. Je sicer šlo, naša Bibi stara gajba je varna in stabilna…Malan vseeno še vsa zelena zlaga viharno jadro na pomolu, ko je že treba objemati prišleka.

Jakob trying out the cyclopean walls in ancient Tripti. Milos

Naslednji dan še vedno dobro piha in z veseljem najamemo avto za ogled zanimivih stvari po otoku. Začnemo s starodavnim mestom Tripiti. Tu so našli slavni kip Miloške Venere, sicer pa na helenistične in rimnljanske čase spominjajo še ostanki zidov, amfiteatra in zgodnje krščanske katakombe.

Roman theatre, Tripiti

Happy guys, Tripiti

The thing is Louvre, of course

The official part of the catacombs

We also found some "free" early Christian catacombs.

Nadaljujemo vožnjo skozi horo Milosa, Plako. Je precej velika in razpotegnjena, zato nas ne impresionira, da bi se po njej sprehajali (Malan in Ronja jo kasneje obiščeta v nočnem pohodu polne lune, pa ni nič boljša). Ustavimo se raje na obali Sarakiniko. Bele bleščeče pečine, kanjoni in butajoče morje. Fantastično, čeprav malo brije okoli ušes.

A thing to see -the white Sarakiniko bay

Valovi butajo, da je veselje. Kapitan Gregor ugotavlja, da je včeraj plul vseeno v spoznanje lepšem morju. Skopali se tu pač ne bomo, zato se podamo na jug otoka. Spotoma se ustavimo v še delujočem rudniku (danes še kopljejo barlit, kaolin, perlit in silikatne minerale), da vržemo pogled na divje barve odprtih teras in se skušamo izogniti, da nas ne povozi eden od dirjajočih tovornjakov (varnost, nedostop na delovno območje rudnika v Grčiji pač nima pomena).

Colours of open mine, Milos

Na plaži Paleochori smo se skozi mini tunelček v skali napotili proti drugemu delu plaže in poiskali toplo vodo. Dobesedno. Na nekaterih mestih Paleochorija je pesek namreč vroč. Zelo vroč – ostanek vulkanske aktivnosti. Bližnja taverna nudi celo specialne jedi, ki jih skuhajo v posodi, zakopani v pesku. Mi smo plavali v prijetno topli vodi in pazili, kam postavljamo podplate ali kolena, saj je znalo speči! V taverni pa si privoščili zgolj vino oz. Jakob druženje z lokalnimi deklicami.

By the rocks on Paleochori beach (Milos) you can find springs of hot water - or better to say, patches of baking hot sand.

Prijetno utrujeni imamo vožnje že praktično dovolj, vseeno se ustavimo še v ribiški vasici Klima. Pisno, zanimivo. Zdi se nam, da večina ribiških koč (spodaj garaža za čoln, zgoraj še prostor za spanje) sedaj funkcionira kot vikendi. Posledično kot turistična atrakcija, čeprav ni videti kake obilice tavern in še manj prodajaln spominkov. Trenutno pa je itak še vse čisto opustelo, če ne štejemo krdela mačk, s katerim se Ronja, po bistrem pomisleku, ne bori. En možakar barva kočo za novo sezono.

Very picturesque fishing port of Klima, Milos

Naslednje jutro še vedno brije okoli ušes, peremo  cote in celo barko – za slednje je zaslužna profesionalka Urška. Modrooka blondina Malan gre v pisarno pristaniških policistov, pa nič nočejo spustiti cene (no saj ni visoka, glede na to, da imamo na voljo vodo). Popoldan se odpravimo. V zaliv (kaldero davno eksplodiranega vulkana) vleče severnik, da težko odcikcakamo ven (torej, zaplujemo eno diagonalo in zaženemo motor). Zunaj čudežno veter skoraj umre, da malo težavno jahamo velike valove v krmo. Tik na SW robu otoka se veter spet ojača, a že kmalu smo okoli vogala, sidramo med fantastičnimi pečinami zaliva Kleftiko.

Rounding NW tip of Milos, Urska says Habibi feels very safe.

Jakob's method of dealing with rough seas

Lovely anchorage Kleftiko, Milos

Morning light, Kleftiko

Dream beach for Ronja - a great cliff above so she can't run after goats or such

Tu naslednji dan plavamo, se vozimo skozi tunele in letamo po plaži…pa že popoldan brzimo naprej ob južni obali Milosa  na malo vetra, več vetra…preveč vetra…na motor proti kanalu iskat sidrišče na otočku Polyagios. Res lepo sidrišče je zaliv Mersini. Luna je skoraj polna in razen najmlajših nekam slabo spimo – v zgodnjih jutranjih urah Malan in Gregor slišiva lajanje tjulnja – sredozemske medvedice, kar naju zelo razveseli v sicer napetem ozračju.

Quiet Mersini bay on Polyagios island.

S tu pa nadaljujemo na otok Sifnos. Prvič v sezoni je res brezveterje in polno sonce, zato prvič postavimo tendo (sončno streho) in temu primerno nazdravimo. Namestimo se v južni krak zaliva Faros, ki ima simpatično cerkev na ločeni skali (povezana z mostičkom) in še bolj simpatično potko, ki omogoča sprehod, tek, razglede…tja do vasi, kjer Jakob končno pride do obljubljenega sladoleda.

Faros bay on Sifnos. After 1 month we meet Barnacle Bill again.

Possibly baptising equipment but otherwise memory to two dead children.

Romantic stuff

Nedaleč je zaselek Kastro – tipična strnjena hora na gričku. Ker je tako mirno vreme, je sidranje v zalivu pod njim  užitek, sicer nemogoče. Konec odkrivanja Kastra nam sicer zagreni smrdljivi dim iz sosednjega griča, ki pa ga skušamo  utopiti še v kakem kozarčku vina v barčku.

Discovering Kastro, Sifnos

Ko se vračamo na barko obojni, Habibijevci in Barnacle Billevci (nazadnje smo se videli v Eloundi), nas vse preseneti še medvedica, ki zaplava po zalivu. Trenutni dežurni za fotoaparat (Malan) ima preveč odprta usta, da bi se spomnil na aktivacijo aparata. Potem pa se tjulenjček že potopi. OOOO, cukr, morski kuži nas je pogledat prišel! se nekako glasijo vzhičeni komentarji.

Urška in Jakob imata zvečer že trajekt. Ob motoriranju nazaj v Miloški zaliv si spotoma ogledamo impresivne luknje in zalive Papafranka, črne magmatske stebričke na otočku Glaronissi in ugotavljamo, da je “medvedova skala” z dveh kotov podobna kuncu, iz frontalnega pa tudi ne medvedu, le na vrhu ima glavo terierja.

Papafranka, Milos

Rocky cliffs here are soft

Glaronissi.

Bear rock...from different points of view can be manything.

Po tem turističnem diranju sem ter tja nadaljujemo originalni Habibijevci bolj počasi – najprej do Kimolosa, zaliv Sikinas. Mir, diši, žitna polja, tekamo in plavamo, gledamo tjulnja (enkrat zjutraj s pečine, drugič zvečer, kako se potaplja v zalivu). Na Severnih Sporadih, centru zatočišča za medvedice, nismo videli nobene, pa sva se tam sukala več kot mesec in pol. Kompleks Poliagos-Kimolos je drugi napol zaščiteno območje za medvedice, ne razvpito, a očitno plodno!

Kimolos, bay Sikinas

Mornig - the cliffs where Malan and Ronja observed monk seal.

Same cliffs in sunset

Po dveh dneh se prestavimo v zalivček v zalivu na severu Kimolosa. Medvedic ni več, je pa zato prijeten vzpon preko starih teras, mimo opuščenih staj in pastriskih koč iz tufa skal na skalnato špico. Pogled seže daleč, nekam v prihodnost, preko guncanja po zoprnih morjih Grčije.

Remains of farming life

Coloured ascent.

Debate o smislu križarjenja in življenja sploh nadaljujeva v miru zaliva Dhespotiko med otokoma Dhespotiko in Antiparos ter na Schinoussi, enem od malih Kikladov. Tu zraven so zanimive zgradbe – stolpi, vile, sbiralniki vode, rastlinjaki…vse skupaj pa napol zagrajeno in označeno kot privat, zato sprehod opravimo bolj na hitro in skrivaj. Naslednja destinacija: Paros.

Temple to Apollo, Dhespotiko

I just adore geckos. Was very unlucky to see them so far since they are night creatures, and I am not.

Schinoussa - one corner of very rich estate.

It's not sort of modern theatre but a rainwater collector.


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: