Posted by: malanstrbenc | 24/05/2010

1 leto, 1 mesec in še malo življenja na barki – zamislek Liveaboard for a year, a month and a bit more – rethink

This is an essay how we see, feel and think about liveaboarding. I might put the whole thing into English in days to come. In short – we don’t fully get it. We can’t afford it to continue experiencing it either (Moneymoneymoney, must be funny, in the rich men world). »Habibi goes south« story is ending here. No regrets, it was fun, but it was also enough. At least here, in East Med. It might be fun to take Habibi North, who knows. It might be also fun for somebody else to keep her going. She is happy on sea – check her sell page . As you will see from photos, a lot has happened while overwintering …but somehow we don’t see this social life as the major purpose of cruising.

Ko je Habibi zaplula na jug, sva govorila okvirno – 1 leto. Realno pogledano bolj 1 sezono, torej nekako 7, 8 mesecev. Optimistično gledano pa dve sezoni, torej leto in pol. Ne na glas izrečeno, malo sanjano pa – mogoče bo pa to to, čisto neki nov način in smisel življenja. Mogoče zaplujemo okoli sveta, ali pa tja, kamor skoraj nihče ne gre, ali pa nas vrže nekam, kjer… Po drugi strani sva bila podzavestno pripravljena, da bo visenje na barki postalo muka in se bo zgodba hitro zaključila.

In zdaj je eno leto dobro minilo. Veva marsikaj.

Nadaljnje življenje na barki je postalo težo izvedljivo, predvsem iz finančnega vidika. Postalo pa je tudi brezpredmetno. Ni prišel trenutek, ko bi kdo od naju rekel – dovolj je. Dogajalo se je počasi in trajalo, da sva sprevidela in priznala, da se nama ne da več, da ni več smisla.

Nama je žal? Nikakor. O tem sva sanjala, to sva naredila, več kot uspešno. Križarjenje večidel po Grčiji z dandanašnjo razpolago informacij seveda ni nič posebnega, noben strašen podvig. Podvig je bil odklop: pustiti dobre službe, reči adijo materialnim in pojmovnim stvarem, ki jih imaš sicer rad, ki jih rad počneš. Iti na omejen prostor in sredstva počet samo 1 stvar. No, 4 stvari – jadrati, plavati, brati knjige in si ogledovat turistične znamenitosti. Ah, pa japonske skodelice za čaj, dobro glasbo in računalnik sva tudi imela s sabo… Malanini plani, delati znanstveno strokovno v sodelovanju z grškimi naravovarstvenimi inštituti, so žal čedalje bolj puhteli. Saj ste slišali zgodbice o Grškem ravnanju z denarjem – sami veliki plani in strašne obljube so jih. Dela se pa zelo malo in denarček nekam ponikne.

Večina ljudi je spraševala ali svarila pred preizkušnjo, ki jo ima partnerstvo v primeru, ko si stalno skupaj na omejenem prostoru. Tega naju ni bilo strah, saj je najina veza tako od nekdaj tudi funkcionirala. Če se imaš res rad in se ujemaš, želiš ves razpoložljivi čas preživeti skupaj. Drugačnega tipa razmerja midva niti nočeva niti ne odobravava. Dlje časa trajajoče bivanje na Habibi pa sva preizkusila tudi med počitnicami še prej v Jadranu, preden sva napakirala vso nujno robo in jaz napisala odpoved.

Čeprav sprva morda ni kazalo, sva z meseci postala dobro usklajen tim. Habibi je dovolj prostorna, da se v trenutkih različnih interesov še vedno lahko kam umakneš. Osnovni plan poti je bil orisan že doma, večinoma ga je predlagala Malan. Sprotno izvedbo in prilagajanje sva planirala skupaj sloneč nad Heiklovim pilotom, vremenskimi napovedmi in sličicami na Google Earth. Odločil točno kam in kdaj je odgovorni – kapitan Gregor.

Na poti sva srečala precej dolgoročnih jadralcev oz. bolje križarjev. Največ pa med zimovanjem na Kreti. Zimovanje je bil tisti element, ki sva se ga po svoje veselila – preživeti eno zimo na toplem, soncu, brez megle, zoprnega vlažnega mraza in plundre (nič pa nimava proti škripajočemu mrazu in bleščečemu snegu). Na Kreti se bomo sončili, pluli na kopanje v bližnje zalive in hodili v hribe…sva si zamišljala. Resda je bilo sonca precej, še več pa vetra, podečih se ciklonov, pomračenega neba zaradi puščavskega peska. Uživati tople urice v kokpitu pozimi je bilo pravzaprav lažje v Izoli kot v Agios Nikolaosu. Kreta je bila veliko razočaranje – tako pokrajina kot ljudje. In čeprav smo našli precej zanimivih pohodnih tur, predvsem po soteskah, je vsem ostal grenak priokus, saj moraš napol mižati, ko se voziš tja in nazaj, pa še kdaj vmes med hojo, da te malomarnost in nikakršen občutek za estetiko ne odvrnejo od vsega. Med ljudmi vlada splošna depresija in neprijaznost, le tu pa tam na podeželju smo naleteli na svetle cvetke.

Best walk on Crete was Rouvas gorge.

Sicer pa je bilo najino socialno življenje teh 5 mesecev bogato kot še nikoli prej. Še nikoli se nisva toliko družila, prilagajala in zabavala, kot to zimo. Očitno je ta socialnost pri križarjenju ključnega pomena. Bilo je zanimivo, poučno in če tega ne bi bilo, bi se nama verjetno zmešalo. No, ali pa bi verjetno že prej krenila, se premikala med pristani in bi bilo morda vse skupaj bolje?

Kaj pomeni socialno življenje? Najprej sva spoznala nedelje – skupinski piknik s pečenjem na žaru. Nato sva spoznala pohode – vsak četrtek skupinski izlet. Z najetim avtomobilčkom in novimi znanci sva pohodov opravila še več. Tradicionalna skupna praznovanja: Božič, Novo Leto, Velika Noč, škotski Burn’s Night, irski St. Patrick Day. Tradicionalni dodatki marine v Ag Niku (Agios Nikolaos po angleško): progresivna večerja, ženska večerja pred božičem, miklavževanje, treningi glasbene skupine (in njeni nastopi na skupnih praznovanjih), velika zabava za okrogli rojstni dan (piratska zabava za Ianovih 40 let). Pa seveda vsi klepeti na pontonu, na travi, na toaletah, naključne ali namenske »kavice« ter povsem spontane zabave na kateri izmed bark.

Impromptu parties...

Burns' Night - address to Haggies

Music group was training hard for every such occasion

Learning Scottish dances

St. Patrick evening

Ian in his favourites from Johnny Cash

Pa še nam ni bilo dovolj! Z Gregorjem sva podala idejo in jo glede na pozitivno povratno informacijo tudi zrealizirala – torkova predavanja. Na njih smo nekateri jadralski pari predstavili neko jadralsko področje, ki smo ga do dobro spoznali, v sliki, besedi in za zaključek tudi v filmu. Midva sva začela z Jadranom, ostali so pokrili večino Mediterana, imeli pa smo še Rdeče morje, Norveško, Baltik ter Južno Georgijo (!). Srečanja so bila velik uspeh, nama pa tudi v veliko pomoč, da sva se prepričala v najinih sumih, da je povsod po Mediteranu podobno, le bolj na severu pa približno tako, kot bi si želela.

Schironn crew talking about their experience with Malta and Tunisia

Habibi came up with this idea on presentations and they became a hit

Za konec je v marcu Škot Alan organiziral še umetniško skupino. V nekaj srečanjih nas je vsaj 5 posameznikov pripravil do tega, da smo udejanili svoje dolgotrajne želje ali plane – začeti risati oz. slikati. In tako sem Malan končno začela uporabljati ves material za akvarel, ki sem ga vozila s sabo iz Slovenije!

Art group on the field

Art group indoors (Alan is the master!)

Lynn Fiona demonstrating another technique

Poleg vsega tega pa sva postajala čedalje bolj vesela, da sva v Ajkotu Nikolajkotu srečala še slovensko družino Urško, Janeza, Gilija in Jakoba (in Luno in Urija, vufvuf). Čeprav nismo imeli veliko skupnih interesov ali podobnih pogledov na način življenja, smo čedalje več tičali skupaj in si vzajemno pomagali na parceli-barki, pri otrocih in psih. Z njima, pa tudi s Švicarjem Udom sva znova odkrila čar pikada in taroka.

Tarot on Wednesdays (there were Saturdays too)

Ko je prihajal 1. april in je bilo treba odriniti, je Gregor zaskrbljeno ugotavljal, da je vse tole poslavljanje malo žalostno. Ali se je pač sprevrglo v olajšanje? Kako srečna in delno svobodna sva se zopet počutila »On the sea again«. A le kam naj se usmeriva, kaj je smisel, kaj še? Kam daleč, kaj norega? Ali blizu, bolj počasi in doživeto? Se ustaviti čisto na vsakem Kikladu, ker se pač lahko?Ali zgolj poiskati nek prostor, ki nam bo všeč in ga uživati?Ali sploh še kaj početi? Iskati na silo zaliv, ki ne bi bil klasičen…da, Grčije imava pač dovolj.

Na splošno jo ocenjujeva kot grdo in neprijazno. Je pa velika, za jadralce priročna in za jadrnico kot tako relativno poceni. Se splača zapluti do Grčije? Vsekakor. Se splača v njej imeti stacionirano barko in hoditi na dopust? Vsekakor. Se splača biti v njej livabordaš (živeti na barki) dlje časa? Nikakor.

Ne moreva razumeti oz. doumeti kaj vidijo in čutijo jadralci, predvsem Britanci, ki se zibajo v grških vodah že leta in leta. Plujejo po istih poteh, vračajo se v iste pristane, zimujejo v istih marinah. Le kaj vidijo in doživljajo, da jih tako izpopolnjuje in osrečuje? Saj življenje na barki ni ne lahko ne poceni. Strašni jadralci niso, brezskrbni fičfiriči tudi ne. Vzdrževanje jadrnice, da ti enostavno ne zgnije pod ritjo, je dovolj komplicirano (v primerjavi z bivanjem v prikolici ali kombiju recimo), da mora obstajati nek višji smisel. A midva (žal ali k sreči?) nisva doživela tistega, kar morajo nekako videti oni. Morda pa samo mislijo, da kaj vidijo, so bila njihova življenja prej bolj pusta in nepretresljiva? Morda Britance v Grčiji drži vreme. Težko si predstavljam, zakaj Karen in Miles, ki sta sprva planirala kot midva leto odklopa, sedaj vztrajata v liavobard sistemu že četrto leto. Denarja jima je že zmanjkalo. Letos verjetno ne bosta sploh nič plula, še vedno sta v marini, čuvata mačke, drgneta strupene barve na barkah, da imata za hrano, in upata, da bosta prek namenske internetne strani (crew seekers) našla delo kot posadka na kakšnem transportu jadrnic, s čimer bi lahko poplačala vzdrževanje lastne barke.

Doumela sem, da Britanci ter nekateri Nemci vidijo v naselbinah Krete neke posebne vrste nostalgijo, saj se jih mnogo tam naseli. Samo v okolici Ag. Nika naj bi živelo okoli 1500 Britancev, ki imajo tudi svojo publikacijo, trgovino s hrano in več pubov. Gotovo smo po nacionalnostih nekako stereotipni. Na primer večina francoskih livabordašev, ki smo jih srečali, so bili mladi in so na barki imeli tudi otroke. Sicer na jadrnicah živi bistveno več psov kot pa otrok. V marinski komuni ljudi smo bili sicer vsi prijazni in dobri drug z drugim, a kmalu opaziš, da obstaja britanski, valižansko-škotski in nemško govoreči tabor. In tudi midva sva bingljala s Slovenci malo več časa, kot s komerkoli drugim – lahko se izgovarjam da zato, ker sta postala Uri in Ronja tako velika prijatelja.

Ronja met Uri ower the winter and they fell in love...They would like nothing better than meeting again in summer - both will return to Slovenia. The same goes for masters, of course.

V komuni livabordašev imamo sicer vsi skupno ljubezen – morje in veter v jadrih, a drugače smo si zelo različni. Skupinska zavest o medsebojni pomoči je površinska. Obstajajo tradicionalne koristne stvari (knjižnica oz. menjava knjig, odlagalna polica za stvari, ki jih ne rabiš več, kdorkoli pa lahko brez plačila tisto vzame, če bi potreboval), drugače pa moraš prav prositi in spraševati. In vsi so precej stiskaški, kot omenjeno, ker nič ni poceni in očitno nihče nima prav širokega razpona sredstev. Tudi Ian in Mandy, mlada Angleža, ki sta si privoščila novo jadrnico, imata veliko nepremičnino v najemu na Otoku in za povrh menda še bogatega očeta…nista brez skrbi. Od sreče, da bosta lahko plula po Jadranu, sta se skoraj razpočila: znanec jima je ponudil, da brez stroškov jadrata nekaj tednov po hrvaški obali tako, da prepeljeta neko jadrnico in Turčije v Pulo. Jadran velja za nesramno dragega in kar nekaj problemov sva imela prepričati zainteresirane, da ni nujno tako. Vsekakor pa se njuna jadrnica Moli naslednjo zimo vrne v Ajkota. 80% jadrnic, ki so tu zimovale, planirajo ali si vsaj želijo ponovno zimovati. Hmmm, saj smo se res imeli fino skupaj, a…to komunalno druženje verjetno ni smisel križarjenja, ali pač? Sva vse skupaj narobe razumela? Kakorkoli, ni nama bilo tako grozno všeč.

One of the rare special places (Milos) which are worth the trip

Za naju potovanje z jadrnico ni bilo ne svobodno, ne poceni. Vsaj v tem prostoru je vse preveč omejitev. Verjamem, da lahko pluješ znova in znova po istem kurzu, a najdeš nove poglede in nove zalive. Vendar se upam trditi, da je to v Grčiji vse bolj na silo. Ugodnih zalivov za sidranje kljub neštetim otokom in navidezni razgibanosti nekako ni veliko. Od teh jih pa večina ni prijetnih ali lepih, sploh če pogledaš vseanokoli. Roko na srce, nisva obdelala skrajnega severa Egejskega morja, slabo tudi Jonsko morje (slednje zaradi gneče). Le ena regija je res taka, da si zamislim, da bi se vanjo lahko vračala na počitnice – Severni Sporadi. Tudi za Kiklade praviva, da so vredni večkratnega obiska, čeprav ne idealni. Turčija pa je precenjena.

Prišel je torej dan, bolje – teden, ko je postalo »brezveze«. Ko sva sprevidela, da nimava neke res izrecne želje, kaj še videti. Ko imaš tega vetra enostavno DOVOLJ. Saj ni problem potrpeti kakšen dan, dva tri, če računaš, da bo potem teden, dva, tri lepo in mirno. A je bilo nekako ravno obratno – teden ali dva sranja za dan ali dva miru.

One of those many days - hiding in saloon because of all headache wind...even with beautiful scenery outside

Habibi se bo spakirala, kot planirano, na Porosu. Dokler ta dan ne pride (odvisno od prostora tam in načina transporta robe v Slo), pa se lahko Habibi tudi vseselo gunca na sidru v kakem zmerno spodobnem zalivu, kjer je okoli kar najmanj tipičnih grških vasi, da se posadka lahko razgibava in bere knjige.

Habibi imava sicer še vedno rada. Privoščila bi ji še kaj, kaj drugačnega, Skandinavijo recimo. Če in kako, bo pokazal čas in zasuki, ki jih prinese življenje. Zgodba »gre na jug« pa se tukaj očitno zaključuje.

Na blogu se zna najti še kak pomislek, sličica, report, kako s psom na krovu… sicer pa se kmalu vidimo v lepih zeleno belih domačih hribih!


Responses

  1. HABIBI je ostala na jugu.POSADKA jo zapušča.
    ALI JE NAŠLA SVOJE ZLATO RUNO?
    Našla je veliko prijetnih krajev, lepih doživetij, kulturnih zanimivosti, sončnih dni,…in ostali so nepozabni spomini, ki jih nihče ne more odvzeti.
    Nam, tihim sopotnikom pa je bilo dano branje prijetnih, poučnih, zanimivih, sočnih, doživetih
    Malaninih zapisov, obogatenih z izvirnimi fotografskimi posnetki.
    MALAN ODLIČNO OPRAVLJENO! Neda

    • Hvala mami!
      Veseli me, da je moje pisanje nekemu krogu ljudi naredilo veselje ali pa “gušt”. Nekateri se zahvaljujejo tudi po elektronski pošti, ne na blog. Fotografije so skupno delo obeh človeških članov, dogodivščine pa treh. Ne vem kaj smo točno našli, a bilo je vredno. Kot rečeno, je na zalogi še kaj, kar morda najde mesto na blogu, pa čeprav ni ažurno.

  2. Živjo Habibita

    Bereva vajino zaključno razmišljanje in se v mnogočem strinjava (Mitka in jaz).

    Torej liveaboard v mediteransko- angleškem stilu mi ni nikoli ležalo. Najin stil je malo na barki ( jaz veliko, Mitka mnogo manj), pa domov po opravkih ali na kakšno dobro fešto, ali urejat papirje za penzijo, pa zopet nazaj na barko, pa obiski prijateljev in otrok z vnuki in prikolicami in uživanje tople zime v Egiptu,…
    Edina resnična žrtev tega stila življenja pa je naš FIRE, ki sva ga bila prisiljena oddati .
    Šel je baraba s kar nič problemi, saj se ima pri novi družini res odlično.
    Če se Ronji še vedno pari s svetovnim prvakom, sporočiva naslov, kje je.
    Mirja pa je tudi seznanjena s celotno zadevo.

    Zdaj se verjetno že uspešno vključujeta v stare tirnice. Želiva vama veliko uspeha pri tem početju-saj sta še mladinca.

    Branje vajinih zapisov je bilo zanimivo- da o čudovitih fotkah sploh ne govorim.

    Midva sva včeraj ponoči iz Izraela preko Cipra primotorirala v Turčijho- Finike.
    Iz Izraela-Askelon marina blizu Gaze sva jo stisnila ravno pravočasno, saj se je čez dva dni zgodil napad na turško ladjo s humanitarno pomočjo za
    Palestince.

    Sledi potepanje po jugu Turčije, hitro skozi Grčijo in nato Sicilija, Sardinija, Baleari, Maroko in Novembra čez lužo v Karibe. Tole zadnje bo fantovska varjanta- ladies priletijo tja ..
    In potem bomo pa videli kako naprej- verjetno around the globe.

    Morda pa tudi naju zagrabi kakšno razmišljanje o smiselnosti tega početja- a zaenkrat sva še trdno ZA

    Z Mime lep pozdrav na vzhodno Gorenjsko iz ne prevroče Turčije

    MItka in MAtjaž = MIMA

    • Zdravo Mimarja! Najprej popravek -pozdrave Habibi še vedno pošiljata po nekem istem vzporedniku – še vedno se namreč prestavlja iz zaliva v zaliv po Kikladih. Še približno tri tedne…a je sedaj že veselo gnečasto s čarteristi, tako da res mineva veselje.
      Vajin stil križarjenja bi nama tudi verjetno bolj sedel. Držim pesti, da se vama po planu izteče in vsekakor kdaj sporočita kako pa kaj (malan44@gmail.com). Mogoče so pa tudi Karibi precenjeni😉 Ko bomo veliki morda tudi mi around the globe, hja, “zrasti” bi pa morala tudi Habibi.
      Pozdravček še Firu, tako je s temi pasjimi barabami, prodane duše so. Našli ga bomo že, ko bo potreba po pasji ljubezni.

  3. Ni je čez mamino pohvalo, a kljub temu vsaka čast in slava tudi od mene!
    In hvala, ker ste mi pokazali, da se z odločnostjo in pogumom da sc… no, jadrati tudi proti vetru.
    Habibi ma jajca!
    Blaž


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: