Posted by: malanstrbenc | 06/11/2009

Greece versus Turkey z očmi Habibi /from Habibi’s point of wiew

We really liked the taste of Turkish tea - there is unique preparation technique.Po plutju po Grčiji je kapitan na kakršnekoli nakupovalne skušnjave vedno odvrnil – to bomo v Turčiji dobili. V Turčiji je vse napol zastonj. Hmm, pa za jesti mora biti tudi dobro. Prva častnica je sicer malo dvomila, ali bomo do Turčije sploh prišli letos – tu je vendar toliko za postoriti, pa bomo morda šele naslednje leto… Pa je prišla druga polovica septembra, od meltemija je bolela glava, od grških »lepot« tudi, skočimo v Turčijo za dva meseca, da vidimo, kako je za drugo leto. Po 1 mesecu smo že ven. Za Malan je bil ta del turške obale  med Bodrumom in Marmarisom, del t.i. azurne obale, as good as any, najbolj pa se je veselila raziskovanja notranjih turističnih znamenitosti. Za Gregorja je bila Turčija čisto razočaranje, ta obala malo v redu za videt, a nič od pričakovanega. Okoli kamnov pa se vsekakor ne bi sukal še z ostalimi turisti in ob tem plačeval drag rentacar ter imel skrbi z Ronjo. Tako da do tega sploh nismo prišli. V nadaljevanju bom skušala popisati pro and con objektivno.

The Habibi crew was eager to explore Turkish coast. We are leaving it rather quickly. There is a passage to Crete to do, but also…much of expectations from Turkey did not come true. We expected a lot of good cheap food, but this did not happen on the coastline from Bodrum to Marmaris (eating out or shopping). In 1 month we were not able to run into local market – because they happen only once per week. Nuts and dry fruit were cheap, true. Veggies and fresh fruits about the same as in Greece.  Turkish wine more expensive but on average better than Greek. Also we planned to do good shopping for sports clothing, technical shoes, Arabic style lamps and special pillows for Habibi’s triclinium.Postponing it till Marmaris was not a good idea because I simply couldn’t find any wanted items. Most of nice bays with pine trees in the background had some nice paths to jog or walk, but the bay itself had murky water or was crowded with gullets and sailors or had wasps or biting flies or combination of those. Next year »blue cards« will be put into action for sailing between Bodrum and Fethye. On them will be data, when and where did you pump out your holding tanks for waste water. Of course there is no infrastructure for this yet and it is likely that the gullets will be first target for this control. There is already active »bubble control« flying over Marmaris bay. Funnily, instead of effective waste water treatment all canalisation only flows to the outer bay. And I’m not supposed to use my heads 300 meters more north? Be carefull if you buy any turkish SIM card (i.e prepaid mobile phoning or internet access) – you chould register the device you intendt ot use or they will block you after a while. You need device IMEI number and passport. You can register only one device. The regulation seems not to affect devices on roaming. People in Turkey are much friendlier compared to Greeks and tourism is better organised – however it means sailing here is also more expensive. Captain hated the crowds most of all – end of October and it is very difficult to find a bay to yourself. Perhaps next month will be better – but we are told most of the infrastructure also closes by then. So please tell us Turkish coast gets friendlier further east that you go!? For now we’ll move somewhere not Turkish and not totally Greek either – the Crete!

IMG_0044

Najprej lahko rečeva, da sva takoj naletela na prijazne ljudi. Poprečen Turek je v primerjavi s poprečnim Grkom bolj nasmejan in takoj pripravljen pomagati. Hitro se angažirajo in najdejo rešitev. Bolj so organizirani… Grkom pa malo dol visi. A ravno zaradi te grške nonšalantnosti pa se je pri njih bistveno ceneje pomikati okoli oz. kje ostati. Ko je treba kaj zakasirati, se pri Turkih prijaznost nekako konča. Niso zlobni in skrajno zoprni, a denar in pravila tu pomenijo veliko. Ko poslušava kakega domačina, kakšne neverjetne davke plačujejo državi, jih kar nekako razumeš. Angleščino govorijo kar razširjeno solidno.

Ne tako dolgo nazaj sem zapisala – veseliva se že Turčije, njihove kuhinje in tržnic… ali nekaj takega. Od tega veselja ni bilo nič. Resda ostali jadralci v teh vodah hvalijo tržnice tako po izgledu, izbiri in cenah, a lej ga vraga, zgodijo so le enkrat na teden. In niso v centru vasi/mesta, ampak nekje na obrobju. In ker večinoma vnaprej ne veš kateri dan je tržnica v tisti vasi…v tem času nisva uspela naleteti niti na eno. Potrebno bi bilo torej pošteno raziskovanje podatkov in dobro planiranje premikanja (ki je zaradi vremenskih muh težko vedno izvedljivo), da bi se lahko sproti oskrboval. Pa tudi nabava zelenjave in sadja zgolj enkrat na teden bi bila bolj žalostna, ker stvari ne zdržijo en teden. Nekatere niti v hladilniku ne, hm.

Turščino razumem bistveno bolje kot grščino: čarape, pamuk, pantalone, sat, boja, čoban, kašika…kajsija, badem, čorba, patlidžan, pileči file, sarma, čufte.

Razen birokracije pri vstopu (gl. post Vstop v Turčijo), druge kontrole in komplikacij pri jadranju ni več, Grki pa sitnarijo s tistimi svojimi žigi. Voda in elektrika sta lažje dostopna, čeprav voda ne vedno dobrega okusa. Električni priključki enaki kot v Grčiji (mali ali večji »običajni« marin, pogosto pa še šuko). Leseni pomoli (jetty) pred gostilnami so opremljeni s priključki in pogosto zastonj, pričakuje se, da pri njih kaj popiješ in poješ. WiFi pogosto prisoten, a ne lovi daleč (do barke), rabil bi dobro (=drago) zunanjo anteno.

PA18823420091018_117

Zaledje zalivov, kjer smo pristajali, nam je po navadi postreglo z možnostjo sprehoda ali celo teka – torej prisotne so stezice in gozdne ceste, česar v Grčiji praktično ni. Je bila pa v večini dobro zaščitenih zalivov teh koncev voda motna-kalna, kar hudo moti pri plavanju. Manj koz in mačk, pač pa več perjadi. V vodi neprimerno več rib, nad vodo manj ribičev.

Meltemi (ki je v tem koncu večinoma kar zahodnik) se vzdigne šele popoldan in zvečer preneha. V Grčiji tega vzorca ni bilo. Res pa je, da večina ljudi pravi, da je bil letos nenavadno močan in vztrajen meltemi.

Plačevanje s karticami (npr. Maestro) je samoumevno, v Grčiji je velik problem.

Hrana: razočaranje. Sva se trudila kaj pojesti zunaj, res. Bilo je užitno, a nič pretresljivega in nič prav poceni. Med mezami je bilo kvečjemu manj cvrtja kot v Grčiji, sicer podobno.  V Turčiji sva pogosto dobila dober zanimiv kruh, tudi male pečene stvari za prigriznit so znale biti dobre, ne kot v Grčiji, kjer se vse cedi od maščobe. V Bodrumu sva npr. zjutraj dobila sočen sendvič in sirov zavitek s koromačem ,oboje za 4 lire – da poješ nekaj okusnega za manj kot evro, je veselje. A že opoldan sva jedla suh neokusen kebab za dva evra. Gotovo kje kuhajo tudi bolje, a z jadralskega vidika, ko imaš na voljo tisto, kar je blizu obale… sva bila razočarana. Ko sem tacala po »bazarju« v Marmarisu, sem videla več primerov, da so dekleta ali ženice na pladnju prinesle kuhan obrok prodajalcu v trgovini. Stročji fižol v omaki in začinjen riž recimo. Naj sem se še tako trudila, nisem uspela ugotoviti, od kod to prinašajo. Ali so lokali za lokalce tako dobro skriti, ali pa so to kuhale kar bližnje stanovalke doma? Kakorkoli, v stranski ulici sem potem le našla bistro z dolgim jedilnikom, kjer ni  bilo nobenega tujega gosta. Cena je bila bolj poštena, a vse skupaj je bilo le v stilu fast fooda (pita-pica s sirom in salamo, mešana solata in omakici za 6,5 lire). Nekdo je govoril, da je povsod prisoten za omako jogurt? Nisva imela te sreče (jogurt imava rada). Ob obali zgleda vse tako na hitro instant, izvleči denar iz turistov, brez posebnega truda (saj tipične turške hrane turisti menda nočejo).

We were not impressed by most common Turkish mezes

We were not impressed by most common Turkish mezes

 

Relatively good dish (lamb caserolle) with lousy acompaiments (plain sphagetti and chips) and way too expensive

V trgovini izbira kar dobra, razen na področju oljk in oljčnega olja. Tu jih Grki krepko šibajo, pa pri slanih ribicah v olju tudi. Cene živil so v Turčiji bistveno višje kot pa nama je bilo reklamirano. Le oreški in suho sadje so bili res ugodni. Zelenjava je poceni, a je v Grčiji tudi, izbira nič posebnega (a kot rečeno, nisva naletela na tržnico). Torej palubni budget si nikakor ni nič opomogel z nakupovanjem o Turški azurni obali. Ja, gotovo je kje cenovna ugodna trgovina – nekje tam zadaj, daleč… Mesnine so problem. To, da primanjkuje svinjine, niti ne bi tako motilo, če ne bi bile goveje sušene stvari tako neokusne. Le dimljen jezik je bil dober. Izdelki za žar pa so imeli vsi po vrsti podoben močen okus – kot da bi ubikvitozno uporabljali enako mešanico začimb. V Turčiji nisva naletela na množico pripravljene zelenjave napol zastonj (npr. vložene pečene paprike), so pa vsaj namazi (pečene paprike z malo paradižnika, feferoni in orehi recimo) mnogo boljši kot Grške pripravljene tharamosalate, melancanosalate, cacikijev ipd. Da bo vino drago v Turčiji, sva vedela, da bo presenetljivo dobro, pa ne.

Ostalo nakupovanje: v Bodrumu sva le na hitro ošinila prodajalne, pa sva že sklenila, da bi takale okrogla blazina in takale lučka res sodila na Habibi. A sva se zadržala – bomo v Marmarisu, ko bo še bolj konec sezone in na razprodaji, pa da najdeva sandale za novo sezono in pametne cunje… Od tega ni bilo nič, saj so bile pokrite nakupovalne ulice v Marmarisu bolj take, posiljene. Če bi iskala Rolexe, Ray Banke in Gucci torbice mogoče…športne cunje nikakor. Usnjeni sandali da, Teve ali kaj njim podobnega ne. Pri Netsel marini je bilo verjetno več takih stvari, a hiter stik z njimi (mimo smo šli z Ufukom, ko se je ta pri eni ustavil in vprašal za jeklenko) je dal vedeti, da so tangirane na jahtaše in niso poceni.  Tako sem zavila le še v eno ali dve trgovinici s sicer simpatično lončevino, pri tekstilijah pa  ni bilo nič podobnega tistemu, kar sva videla v Bodrumu. No, vsaj nismo zapravljali😉

Kar je kapitana najbolj motilo in odgnalo, je bila gneča na morju. In to proti koncu oktobra. Ob tem, da jamrajo, da je letos posel slab. Ko sva se bližala vhodu v notranji zaliv Marmarisa, sem desno od Habibi naštela 17 turističnih ladjic. Torej poleg množic gulet. In polno nemških čarteristov. Pravijo, da se konec oktobra pa res neha. Vendar takrat tudi zaprejo vse obmorske bare, prodajalne in servise!

Nekaj, kar v Turčiji nisva do konca raziskala, je bil radio. Vsaj v Marmarisu smo lovili postajo z ušesom prijetno ali vsaj poslušljivo glasbo. V Grčiji tega ni bilo, kjerkoli vrtijo samo njihovo pop glasbo, ki je milo rečeno nemogoča.

Naravovarstvena farsa: Turki želijo zelo ohraniti svoje bistre vode in na papirju predpisujejo kazni za neupoštevanje pravil. Lani je komuno livabordašev pretreslo obvestilo jadralca, ki je prejel kazen 30.000 dolarjev in izgon iz Turčije zaradi izpuščanja »sive vode« v zalivu Marmarisa. Siva voda pomeni odtoke iz umivalnikov… Poizvedovanje je kasneje pokazalo, da je nesrečnež izčrpal kalužno vodo, v kateri je bilo malo olja in ostankov detergenta iz pralnega stroja. Obalna straža je poslikala mavrični madež in mehurčke… Olje sodi po definiciji seveda med »črno vodo«, torej je bil prekršek resen. V marini so povsod opozorila: ne perite, če pa že morate, delajte to po 18 uri in sicer z »marine« ekološkimi proizvodi. Vsak dan vsaj enkrat nad zalivom preletava helikopter, ki mu pravijo »bubble control« in marina je plačala kazen že več kot enkrat, zato ne tolerira več nespoštovanja. Ob tem pa zaman iščeš varnostne mehanizme (lovilce, filtre) ki bi preprečevali onesnaževanje morja s strupi, ki nastanejo ob premiku bark na kopno, njihovem pranju in obdelovanju. Tudi helikopter obalne straže verjetno v zrak pomeče več škodljivih odpadnih produktov kot pa jih uspe preprečiti. Pravijo tudi, da ne smemo uporabljati stranišča na barkah…toaletni prostori pa so razpršeni na redko in zjutraj si v težki dilemi, ali ti bo uspelo priteči do tja. Ne pomaga, če imaš holding tank, saj marina nima mesta, kjer bi ga lahko izčrpal. Videla sem sicer čeber namenjen za pranje jader, nikjer pa ni umivalnikov za pranje posode. Tako smo tudi to aktivnost prestavili na ponoči, da le ne bi kak mehurček koga zmotil. Na sestanku kapitanov v baru marine smo izvedeli še najnovejšo pogruntavščino: modre kartice. Recepcija jih že prodaja in trdi, da bodo drugo leto obvezne za vse, ki bodo pluli med Bodrumom in Fethiye. Stanejo 70 lir in dokazujejo, da imaš na plovilu holding tank (čeprav tega ne bo nihče preverjal). So magnetne in na njih naj bi se zapisalo vsako izčrpavanje odpadnih vod, ki ga boš opravil na kateri izmed 20 postaj. Te infrastrukture seveda še ni. Kot vse kaže, bodo s tem najprej začeli moriti gulete in v letu 2010 morda še ni bojazni za jadralce.

PA16821920091016_102

Coast guard in Marmaris bay makes daily rounds to see if we respect the regulations (gullets are the problem!)

Gregor je še vprašal soseda, ki je lociran v Marmarisu že vrsto let, kje pa ima mesto čistilno napravo. Oh, kaka čistilna naprava – vsa kanalizacija gre tamle na drugo stran ožine, za katero je Yacht Marina. Zato pa so tiste boje, da ne smeš vpluti v ta zalivček. In jaz naj imam slabo vest, ko hranim ribice, ko bi, če bi šla po pravilih na WC marine,  ta isti kakec šel tako ali tako samo par sto metrov južneje!

Ronjo so imeli Turki radi. Ustavljali so naju in spraševali po pasmi. Malo redkeje kot Grki, a vseeno je bila pozitivno sprejeta. Kar pa ni zadoščalo, da bi jo spustili na dolmuš (kure grejo pa lahko!).

PA18822920091018_112

Dostop do interneta preko mobilnega operaterja je bilo enostavneje vzpostaviti kot v Grčiji (predplačniški sistem) in po zalivih je vlekel bolje, a je potem tudi »umrl« zaradi birokratskih komplikacij. Grški pa še vedno deluje. Če boste uporabljaki kak modem ali mobilni telefon s turško SIM kartico, morate napravo ustrezno prijaviti, če ne jo čez čas blokirajo. XXX strani so blokirane vsesplošno.

Za konec je kapitan rekel: »Saj so bili za videt ti konci, a očaran nisem. Ali imajo zalivi motno vodo, ali muhe ali ose ali gnečo, po možnosti pa več faktorjev skupaj«.  In tako tudi ni dovolil več zapravljanja časa in denarja za izlet v notranjost (Pamukale, Hiearapolis, Aphrodisias, Ephesus), povzročil dvodnevno kregarijo na palubi (malo so naju zafrknili tudi prijatelji, ki so naju najprej napalili za izlet v Kapadokijo, potem se pa premislili) in se šel »odjavit« v Datço.

Zadnja cvetka Turčije nam je pustila priokus: V Datçi iščeva Harbour Masterja, da bi se odjavila. Prav očitna njegova pisarna ni bila…povprašava pri potovalni agenciji, kjer hipijevski Turek pravi, da nama to lahko naredi on za 30 €. »Ah seveda, vendar če smo težki pod 10 ton, ne rabimo agenta«, mu pravi Gregor. »Vem, vem,« odvrne agent, »lahko poskusite sami, samo po navadi jih Harbour master pošlje nazaj k meni. Veste, je treba vpisat v računalnik in spremenit zaključek križarjenja iz Marmarisa v Datço…no lahko poskusite.« Midva se spogledava – ja čisto možno, da se v tej mali vasi Pristaniški mojster ne bo hotel ukvarjati z računalnikom in naju res poslal do agenta. »Vesta kaj, konec sezone je, vama naredim za 25 €«. Uh, daj mu denar, midva greva pa tačas na čaj in pogledat vreme na internet. In sva plačala 25 € samo za odjavo iz Turčije! A to še ni vse. Naročiva dvakrat po dva čaja v nekem baru, ki ima wireless internet. Do sedaj je čaj stal od 1 do 1,5 lire. Na koncu Gregor plača 15 lir!!! Ali je en čaj stal toliko kot malo pivo (absurd) ali pa so nama zaračunali internet (ravno tako absurd).

Nobody asks me where I want to go next!

Nobody asks me where I want to go next!

 


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: