Posted by: malanstrbenc | 13/10/2009

V Turčiji se vetrovi pomirjajo / Winds are finnaly dropping here in Turkey / Hisarönu Korfezi, Yeşilova Korfezi, Datça, Marmaris

IMG_0038Začetek velikega zaliva Hisarönu Korfezi, ki leži južno od Gokova Korfezi (razmejuje ju polotok Datca)  je bil zaznamovan z dnevom brez piva! Napotena sva bila sicer v Datço po zaloge, pa naju je vmes premamilo sidranje v kakem majhnem samem zalivčku. Najdemo enega kot nalašč za nas z lepo borovo hostico v ozadju. Žal ni brezhiben- če ni gneče, slabega dna za sidranje, motne vode ali kaj neprimernega na obali (v Grčiji so bile to barake in/ali koze), so pa komarji, muhe ali ose. V temle so slednje.

The posts describes our path from Ancient Knidos to Marmaris. There were some nice anchoring spots, discoveries from animal kingdom, amphora neck on seabed, meeting friendly people… And two services in Marmaris – first a dentist, second electrician. Both turened out to be minor things, first was cheap, second not (and esp. when Gregor realised he could do it himself!) We were forced to skip Simi island but then again, we found that we prefer Turkish wines to Greek even if they cost an euro or two more. We just checked for the benefit of our international friends – PLEASE DO NOT USE GOOGLE TRANSLATOR TO READ POSTS! It makes a mess. If you want some explanation on things, just send us a message🙂Zvečer črno-rumene brenčače še nekako ignorirava (Ronjo  premestimo v podpalubje, saj jih obsedeno lovi in se bojiva, da si ne bo s hlastanjem pokrušila zobke), zjutraj se moramo dobesedno evakuirati. In tako pridemo v mestece Datça.

Datça is full of marble statues with missing body parts - resembling antiquity?

Datça is full of marble statues with missing body parts - resembling antiquity?

Na mestni pristan se ne bova vezala, saj se ga plačuje. Sidrajo vsi v levem zalivu, čeprav se da tudi v desnem. In seveda ugotoviva kasneje, da bi bilo za nakupe mnogo bližje, če bi se dala v desnega. Vmes pa do barke priplava mlad par, dekle kliče: »Dober dan! Pa ne, da ste iz Slovenije do sem pripluli!?« Seveda sva, res pa da sva začela že aprila. Povabiva ju na palubo, Marjetko z Gorenjske in Jana s Češke. Živita v Pragi in sta zdaj na nahrbtnikarskih medenih tednih. Hitro sta se nama prikupila »Saj smo istih let, ane?« (onadva sta seveda zares mlada, ne »mladostna« kot midva). Za poročno darilo jima ponudiva dvo-tro dnevno jadranje na Habibi. Sta navdušena, damo si uro časa za premislek. Midva se dvakrat sprehodiva po glavni ulici in igrava tovorne osličke: poceni supermarket, ribarnica (kot sardele mi prodajo ribe velikosti skuše?), zelenjavar in mimogrede še iskanje primernih krožničkov za steklene kozarčke za čaj, ki si jih je Gregor zaželel in dobil.

Most of Datça we saw in the role of transport mules (we even run out of Efes the day before!)

Most of Datça we saw in the role of transport mules (we even run out of Efes the day before!)

V diskontni trgovini ni bilo pijače, pa tako ali tako so to težke stvari, zato pivo, nekaj steklenic vina in 3 pakete soka vzameva v minimarketu pri pristanu, da jih takoj naloživa v gumenjak. Sprašujem še za muhoklat (dva loparja za klatenje muh in podobne nadlege na barki sta zelo v uporabi in že nalomljena), nimajo. Gregor vpraša z a pasjo hrano, tudi ne. Ali se da to sploh dobiti kje v Datçi? Zadnja vreča briketov, ki sva jo kupila v Grčiji, je bila prepredena z molji in smo jo darovali ribam, zato je za Ronjo že kriza. (No, ona se ne sekira, pravi, da bo jedla naše stvari.) Razvname se pogovor med tremi Turki in enega pošljejo po pasjo hrano, bo pripeljal čez 10 minut. Teta mi na vse da malo popusta, v roke pa še pol granatnega jabolka in šop bazilike. Midva naloživa še to robo na barko in poiščeva Marjetko in Jana. Žal ugotovimo, da smo se srečali prepozno.  Če želita normalno ujeti letalo, morata v Istanbul najkasneje jutri zvečer (karto pa že imata za danes) in potem je to premalo, da bi Habibi kam pametno zaplula. Tako skupaj samo še zvrnemo nekaj piv in si privoščimo kosilo v plažnem baru, Ronja pa se malo preganja z domačimi tremi frajerji.

We met Jan and Marjetka from Prague (marjetka is Slovene)- they swam to our boat when they saw the flag. Would love to take them sailing for a couple of days but unfortunatelly they were in a hurry to make it for return flight.

We met Jan and Marjetka from Prague (marjetka is Slovene)- they swam to our boat when they saw the flag. Would love to take them sailing for a couple of days but unfortunatelly they were in a hurry to make it for return flight.

Ronja met her own friends on the beach.

Ronja met her own friends on the beach.

Gregor še skoči po  obljubljene brikete. Poleg njih je prišel tudi rožnat muhoklat, kako prisrčno, da so se spomnili! Mestece je sicer učinkovito, novi marmorni kipi s polomljenimi udi skušajo simulirati starine, v ozadju plaže je celo pravi park (zelenje, rastje, oh, kakšen luksuz!) s smešnimi fitnes napravami.

A park, greenery, yupee! And some funny outdoor fitness devices.

A park, greenery, yupee! And some funny outdoor fitness devices.

Jutranje izplutje naju nagradi z morjem »oljček« – tako nenavadno gladko mirno je, tega nisva videla že mnogo mesecev. Razveseljujejo nas tudi leteče ribe. Videla sva jih že včeraj, v takem mirnem morju se pa še toliko lepše vidi, kako dolgo jadrajo. Neverjetne so.

Sea as oil - we call it. We did not see it for some months now. Sailing (motoring) around Datça we saw many flying fishes.

Sea as oil - we call it. We did not see it for some months now. Sailing (motoring) around Datça we saw many flying fishes.

Med vožnjo zajtrkujeva, Ronja pa na svojem mestu za pasaže v kokpitu zavzame zares zrelaksirano pozo.

Sailing pose for such a calm sea...

Sailing pose for such a calm sea...

V primerjavi z Gököva Korfezi se Hisarönu Korfezi manj zaje v celino, njegovi zalivčki so manj globoki in zeleni, je pa zato v njih večinoma bistrejša voda, dno pa globoko. To pomeni, da čisto normalno spustiva po 60 m verige, čeprav so noči mirne. Gulete še vedno plujejo, pridružila se jim je še množica jadrnic – na koncu zaliva je marina (Marti), vreme pa boljše kot poleti – toplo, ne prevroče, občasno se zapodi kak oblaček, da nebo ni pusto. Če se po odprtem morju podi meltemi, tu pomeni vzdigovanje zahodnika po 12 uri, zvečer pa se zopet pomiri. Prijetna sprememba po Grčiji, ko je pihalo kar neprestano.

One of the good anchorages we had for ourself. It is not marked as such on maps or pilots, but friend Ufuk recommended it. Little Kargi island.

One of the good anchorages we had for ourself. It is not marked as such on maps or pilots, but friend Ufuk recommended it. Little Kargi island.

There are many interesting rock layers around this bays.

There are many interesting rock layers around this bays.

Za sidranje si izbereva enkrat na zemljevidu neprepoznavno vleknino, to nama garantira, da sva sama. Drugič majčken otoček Kargi, ki daje ravno dovolj zavetja pred zahodnikom, priporočal pa nama ga je že Ufuk. No, sama – ravno dobro začneš uživati v nudizmu, ko se pripodi čolnič »Aajskriim, aaajskriiim!!!«. Kje najdeš ravno sladoled za prodajat – kaj če bi raje kruh in zelenjavo, si misliva. Dečko ali njegov brat naju preganjata še skoraj cel teden, nikakor si ne data dopovedati, da sladoleda sploh ne marava.

Just when you think you found anchorage just for yourself and you get naked, the IIIIcecreeeaaaam guys come by.

Just when you think you found anchorage just for yourself and you get naked, the IIIIcecreeeaaaam guys come by.

V neki na videz neprimerni lokaciji za sidranje je Gregor na skupno navdušenje na dnu opazil vrat amfore. Ne more je prinesti na površje, je tesno zraščena s kamenjem. Navdušeno jo oba pošlatava, na podlagi gradiva iz Bodrumskega muzeja jo definiram kot Rimljansko amforo iz 2-3 stoletja n.š. Navdušenje kazi dejstvo, da nimamo preprostega podvodnega fotoaparata (ali ohišja), da bi to izkušnjo delila z vami.

Kmalu nama je prenehala delati Turkcellova SIM kartica. Najprej sva še mislila, da sva pač v kaki kotlinci, a je naokoli vse preveč anten in mobiteli delajo. SIM kartico vtakneva še v vse druge naprave, pa nekaj ne bo v redu. Za preverjanje vremenske napovedi se tako odpeljeva na sredino zaliva, da imava lepo na vidiku grški otok Simi in ujameva Cosmote signal. Gregor mora poslati še pomembno pošto, zato dobim navodila, naj kar lepo jadram proti Simiju. Danes imamo do 20 vozlov južnika, zato se valovi povečajo, ko preplujem »senco« rta. »Hej, a bi obrnila!?« vpijem v podpalubje. »Ne, ne, imam čedalje boljši signal!« se ne pusti kapitan za računalom. Tako ne mine dolgo, ko ima Habibi spet skoraj preveč jader in sedaj morava prav do Simija, da bova lahko normalno obrnila in verjetno s skrašanimi jadri plula nazaj. Doseževa zaliv, krožim, da Gregor dokonča »interenetanje«  in sem prelena, da bi menjala turško zastavico za grško, pa potem nazaj. Kaj, saj ne mislimo pristati in se prijavljati oblastem, sploh pa, višja sila nas preganja, kaj ne?! Ob izplutju nas pozdravi delfin, malokasneje pa še leteče ribe.

On the enterance to Bencik Koyu.

On the enterance to Bencik Koyu.

Beginning of Bencik Koyu.

Beginning of Bencik Koyu.

And the end of the same deep bay.

And the end of the same deep bay.

Vrneva se v zaliv Hisarönu in za sidranje izbereva mali zaliv Bencik Koyu. Ta se globoko zaje (skoraj »prepiči« polotok Datça), je gozdnat, vhod delno zapira otoček temno rdeče barve in buhljastih oblik, podobno nenavadna kamnina se pne še po pobočjih. V zalivu je že precej jadrnic, je pa razgiban, tako da iščeva svoj kotiček z drevesom za privez, da bova imela mir. Zraven privesla lesen čolnič. »Kaj bi zdaj ta rad…?« »I help you, OK?« Aja, nimajo lokalci boljšega dela si mislim, pa pomagaj, če hočeš, čeprav tega ne potrebujeva. S privezom potem Gregor ni najbolj zadovoljen, zato se premaknemo na drugo stran med več drugih jadrnic, ki pa niso zelo na gosto. Leseni čoln nama še vedno pomaga. Kako naj se mu oddolživa, ga sprašuje Gregor. V mislih je imel kako pivo, stric pravi, ni problem, grem še do one ladje, pa pridem nazaj. Ko pride nazaj, razkrije razlog svoje uslužnosti – pod deko ima cote in cotke, kak okrasek, oreščke… »Lepa srajčka za vas, prt za kuhinjo…« mi kaže vezenine.

Rajad helped us to tie the boat (although we don't need this) and then try to sell some of his wares (clothing, tableware, honey and almonds...). We actually bought three items that we needed.

Rajad helped us to tie the boat (although we don't need this) and then try to sell some of his wares (clothing, tableware, honey and almonds...). We actually bought three items that we needed.

Veš kaj, »imaš kakšne kratke hlače?«, bežno sem jih iskala že po vseh grških vaseh. Najde krem, ki mi čisto ustrezajo, Gregorju pa pade v oči preprosta lahka srajica s kratkimi rokavi svetlo modre barve. Drago res ni. Pa še kozarček medu, borovega. Lokalni med je zelo dober, namreč. Upava, da je Radžad vsaj približno zadovoljen s poslom, midva sva zadovoljna, da predolgo ni težil (»Še tale oko obesek, za pasjo ovratnico, hehe, ne, seveda ne,« je hitro pospravil). Zaliv ni prijeten za plavanje (motna voda), je pa primeren za dolge sprehode. Na dnu zaliva je počitniško naselje, po znaku na tabli sodeč za rudarje, ki sedaj ne deluje več. Tako nihče ne teži, ko uporabiva sprehajalno pot, in nadaljujeva po cesti, dokler se nama da. V visoki sezoni verjetno še sidranje tu ni zaželeno.  Zgradbe spominjajo na socialistične kolonije, okoli in okoli pa bodeča žica… Živalski svet: ponoči huka sova, v plitvini imam komunikacijo s hobotnico (dam ji zelen list platane, ki ga celega pretipa in razočarano odvrže, ni za jest), zjutraj se gre Ronja »ti loviš« z osličkom. Slednje mi seveda ni všeč. Na sprehodu se za Ronjo plaho zanima močan črno bel pes. Ker se slini (morda je naša punca že začela dišati), ga Gregor pokrega, naj se ne drgne preveč ob Ronjo. Kuža poklapano obstane na cesti in žalostno gleda za nami.

I must admit most of Turkish dogs are friendly, polite and good looking. This one obeyed and did not follow us although Ronja smelled so nice to him (he was drooling)!

I must admit most of Turkish dogs are friendly, polite and good looking. This one obeyed and did not follow us although Ronja smelled so nice to him (he was drooling)!

Obiščeva še popolni konec Hisaronuja – zalivček Keçi Bükü pri vasi Orhaniye. Tako stisnjeno med hribe je, zeleno… Na otočku sredi zaliva so bizantinske ruševine, glavna atrakcija naokoli pa je dolg peščen jezik tik pod vodo – ko ljudje hodijo po njem, izgleda kot bi hodili po vodi. Vendar kar sem jaz videla, jim je voda segala do sredine meč (plima, posedanje peska?) in je bil “Kristusov” efekt pokvarjen.

In Keçi Bükü people can walk on water... This is downloaded photo from village homepage. We did not actually see this - the water came almost up to people knees. Either the tide or the sandbank sunk?

In Keçi Bükü people can walk on water... This is downloaded photo from village homepage. We did not actually see this - the water came almost up to people knees. Either the tide or the sandbank sunk?

Keçi Bükü bay

Keçi Bükü bay

Na eni strani je (draga) Marti marina, na dnu 5 jetty-jev. Z daljnogledom opazujem table, ki reklamirajo brezplačne priveze in še mnogo zraven. S kapitanom sva enotna, da nama najbolj diši skrajno desni (zahodni), ki je najbolj odmaknjen v miru in zelenju. Natakar Ramazan priskoči pomagat privezat. Ker naju čudno usmerja, bi se podrsala ob lesen pomol, če ne bi priskočil in naju odrival turški jadralec s sosednje jadrnice. Voda, elektrika, kopalnice, pralni stroj, internet…pa veliko tišine. Privez je res zastonj, nekako je samoumevno, da pri jih kaj spiješ in morda tudi poješ. Kmalu greva tako na meze, za pojest so, a nič posebnega. Še dobro, da pivo Efes  ni loterija.

Our chosen jetty - Buk Restaurant (moorings here are free of charge but provide all the facilities)

Our chosen jetty - Buk Restaurant (moorings here are free of charge but provide all the facilities). We took a dolmuş from here to Marmaris.

Naslednji dan bo pihal zahodnik, tako da nimava kaj jadrati »ven« in bova ta dan izkoristila za izlet v Marmaris, da se greva pritoževat na Turkcell. Mimogrede se nama je na pošto javil Ufuk, ki sva ga spoznala pred nekaj dnevi na morju. V Marmaris se je ravno priselil, vseeno ga Gregor sprašuje, če morda ve za kakšnega zobozdravnika, saj se mu je ravno odkrušil rob leve spodnje dvojke. V Marmaris prideva še kasneje z barko, pa bi se dogovoril za termin. Ufuk odgovarja, da se bo potrudil, sicer pa naj ga pokličeva, se bomo dobili. Ramazan nama pokaže vozni red dolmušev (mini bus), na vprašanje, kje točno ustavlja pa odgovori, da bo voznika kar poklical in naju bo prišel iskat. Res je tako, 15 minut prej že trobi s parkirišča, nato naredimo velik krog po vasi, hupamo, poberemo pa le enega potnika, ostali se natrpajo v kasnejših vaseh in po 40 minutah (od 15 minutnega vaškega kroga) prilezemo čez hrib v Marmaris. Mesto je videti zelo novo, moderno, cesto so tlakovane s betonskimi tlakovci. Iztresena na nekem trgu na drugi strani takoj opaziva lekarno in Turkcell. V prvi sicer dolgo čakam. Kot je videti iz obdelovanja papirjev, je medicinska birokracija kar zabavna, Canesten po drugi strani ni bilo problem dobiti. V Turkcellu miška sicer napol govori angleško, nato pa skomigne, da nas nima v sistemu in ne more nič narediti. Niti poskusila ni kartice, kaj je z njo. V tem naju že najde Ufuk in odpelje v mestno marino (Nestel) v njegov priljubljen bar na zajtrk.

When Ufuk takes you to breakfast you have great view over Marmaris old town.

When Ufuk takes you to breakfast you have great view over Marmaris old town.

We were admiring the big old fashioned beauty from Amsterdam (Netsel Marina)

We were admiring the big old fashioned beauty from Amsterdam (Netsel Marina)

Nato se malo naslajamo nad jadralsko lepotico iz Amsterdama, sprehodimo po rivi in mimo starih hišk (v osnovi je bil Marmaris očitno le mičkena vas). Fanta sta v napol biznis pogovorih, jaz dopovedujem prodajalcem, da živim na čolnu, kamor res ne morem dati preprog. Pa saj niso zelo sitni, je še zgodnja ura. Na hitro se naučiva, da nosi turška mladina šolske uniforme (sicer se mi je to od nekdaj zdela dobra ideja), v večjem Turkcellu pa Ufuk potrdi, kar je že slutil. Ne moreva se več povezati, ker kokaste prodajalke v bodrumski prodajalni niso povedale (in naredile), da moraš registrirati napravo, kjer misliš njihovo kartico uporabljati.  Potrebovala bi IMEI številko modema ali telefona in potni list, potem pa bi se (morda? nimava še dokazov!) zadeva ponovno vzpostavila. Ko prideva ponovno v Marmaris torej.

Marmaris...

Marmaris...

IMG_0116

IMG_0117

They are a bit ovedoing it with the flags.

They are a bit ovedoing it with the flags.

Zobozdravnika pa  Ufuk ne le da je našel, ta je celo pripravljen pogledati Gregorja okoli enih. Najdemo mali vhod, 1. nadstropje, v mali vzorni čakalnici posedimo 5 minut, mlad nasmejan zobozdravnik pristopi in pogleda – »ah ja, krasno, tole bomo na hitro zapolnili, pa ne bo šlo nič naprej. Sem grozno zaposlen, a mogoče, a lahko pridete ob štirih, petih?« Uuu, se spogledava z Gregorjem, Ronja je zaprta na barki, da ne bo štala do večera? »Ah, pa počakajte, bom stisnil«, je nadvse uslužen zobar in čez novih 5 minut že obdeluje našega kapitana, profesionalno, brezbolečinsko, hitro, izdelek je neopazen, stal je pa zgolj 50 lir (23 evrov). No, to je pa bilo! Mert Oskay je njegovo ime, če boste rabili. Za vrhunec prijaznosti naju Ufuk še zapelje nazaj do najinega priveza, saj to je blizu, pravi. »Ko bom pa jaz prišel v Izolo po naslednjo barko, bosta pa vidva zame poskrbela!« Absolutno, my friend.

Nice lizzard (I guess Lacertidae family)

Nice lizzard (I guess Lacertidae family)

Baby agama lizard.

Baby agama lizard.

Naš pomol (Buk Restaurant) je miren in tih, občasno čivkajo ptički, po škarpi se sončijo kuščarice in baby agame. Turški jadralec nama je popoldan podaril grozdje, proti večeru se usede v avto in nekam odpelje. Drugih ni. Ko se v zaliv pripeljejo tri jadrnice, Ramazan maha z muringom in vpije svojo ponudbo. Takole dretje bi mene gotovo odvrnilo od privezovanja, oni pa se odločijo za vpitje soseda.

Ramazan giving us address.

Ramazan giving us address.

Ker sva čukasta in nama je malo nerodno, greva vsaj midva pojest večerjo. Kaserolo iz jagnetnine naročim, da bo vsaj kaj posebnega. Ramazan nama prižge svečko pri najboljši mizi. Bi zraven pila vino?  Ja, kaj pa mate, a je to odprto, previdno tipa Gregor, saj je vino v Turčiji hudo obdavčeno. »Very good, red or white, I make good price. It is 30 but I make 20 for you«. No, slabih 10 evrov za buteljko v gostilni pa ni odiranje, OK, rdeče torej. Malo kasneje načnemo že bolj filozofske teme. »Pridi Ramazan, prisedi, pa prinesi kozarec,« ga vabi Gregor. »Nene, ne pijem alkohola!« Ja, presneto, kako pa potem veš, da je dobro vino? Pa je res dobro, čisto nič mu ne fali. Gostilnica ima tudi majhno polico za izmenjavo knjig (book swap), ki jo s pridom izkoristim, pralni stroj napolnim sama, cotke pa obesi Ramazan. Pod bori le 50 m od obale najdeva z Ronjo okostje in kožo divjega prašiča. Po zobkih sodeč je ravno dobro odrasel. Impresionirana sem, da živijo tu, pa ogorčena, da takole ustrelijo živalco (kaj pa bi mu drugega bilo), ko jih niti ne jedo.

Obviously wild boars live around here - this is long dead one.

Obviously wild boars live around here - this is long dead one.

Zadnje jutro nama Ramazan skuha pravo turško kavo. Midva kave sicer ne pijeva, a me je zanimalo, koliko »turška« je v primerjavi z »našo«. Pravzaprav zelo podobna. Malo preden odideva, me preseneti še ogromna sipa, ki priplava do pomola. Kličem Gregorja, da pride pogledat, pa pritečejo še vsi turški možakarji iz bližine in skupno vzdihujemo, kako je lep/a. Le lastnik gostilne sicer sanja o lovu in kuhinji, no lotil se pa ni. Glede na videno kasneje mi je zdaj jasno, da ni sipa, ampak ligenj z nenavadno dolgimi »plavutkami«.

Beautiful big squid...

Beautiful big squid...

...parading for our pleasure - also the locals all came to admire it

...parading for our pleasure - also the locals all came to admire it

Vrneva se pred otoček Kargli na fantastično šnorklanje – vidi se več kot 20 metrov v globino in na nekaterih delih pečine odsekano padajo globoko dol,  v prekrasno modrino. Razvijeva bojni plan, da se čez vikend potikava še po primernih zalivčkih v zalivu Yeşilova, potem pa obiščeva Simi (pošta, cenejša nafta, cenejše vino, zaloga pit namesto kruha). Nekaj naslednjih dni se obeta zelo mirno vreme.

Great snorkeling at Kargi island (visibility more than 20 m).

Great snorkeling at Kargi island (visibility more than 20 m).

When Ronja wants to join the dinghy trip...(she screams if we leave her behind)

When Ronja wants to join the dinghy trip...(she screams if we leave her behind)

Vendar imava zjutraj težavo, regulator polnjenja akumulatorjev sporoči napako.  Gregor se zapodi v drobovje, navodila bereva oba. Kot vse kaže, je bil kriv le slab kontakt senzorja napetosti. Sidrišče nato težko najdeva, povsod je zelo globoka voda. Pokrajina pa je tudi postala malo bolj »grška« s kozami vred. Nekam se le zatečeva,  v bližino modernih ruševin – nekdo si je zamislil nenavadno vilo, pa po njej danes kakajo samo koze.

It's difficult to anchor in Yesilova bay - very deep waters. One day and two nights we spent near this unusual never finished building.

It's difficult to anchor in Yesilova bay - very deep waters. One day and two nights we spent near this unusual never finished building.

We will get adequate shelter behind this.

We will get adequate shelter behind this.

Zjutraj v bližini barke plava nekja majcenega – Gregor, poglej, bejbi ligenjček ali sipica! Gledava korenjaka, ki ga zanimajo ostanki najinega jutranjega obiska WCja. Blizu dna se smukajo sence – tam so pa taveliki. »Daj vrzi tiste tvoje, kaj je že,  peškafondo!« Jaz izražam dvom, ali se sipe tudi lovi na to, slišala sem le za lignje. Ah no, stane me nič, pa grem po pluto, Gregor pa zleze v vodo, da si živali ogleda. Še preden jih je lociral, pa meni že visita dva – vsak na svoji ribici – na peškafondi. Vlečem gor, živali brizgata črnilo, poka v vedro, reveža hitro spremenita barvi. Vidim, da nimata sipine kosti, torej morata biti lignja! No, tole je pa bilo enostavno – ni problem loviti lignjev, samo biti morajo. Ugotovim da sta fantek in punčka in Gregor je zadovoljen (sta vsaj šla skupaj).

My first squid catch ever! They are very easy to get, provioded they are there (I saw them near the bottom in the morning and dropped the lures)

My first squid catch ever! They are very easy to get, provioded they are there (I saw them near the bottom in the morning and dropped the lures)

Večerni nadaljevalni lov seveda ni prinesel nič več.  Gril pa je bil vseeno poln, saj nas je za spremembo namesto sladoledarjev obiskal ribič (brez ene dlani – se je igral z dinamitom?) in čeprav ga hočem jaz najprej napoditi, ga je Gregor vesel in iz skrinje izbere 4 okusne ribice.

Finally, somebody came to sell us something useful - fish to go together on the grill with "my" squids.

Finally, somebody came to sell us something useful - fish to go together on the grill with "my" squids.

Pa še ena živalska – na obali poberem nenavadno strukturo, ki me ne more spominjati na čisto nič drugega kot bodico ježevca.

On shore I found a porcupine quill. What on Earth is a porcupine doing here.

On shore I found a porcupine quill. What on Earth is a porcupine doing here?

Kaj za vraga naj bi počel ježevec na jugu Turčije!? Wikipedija (nekaj dni kasneje) pravi, da veliko – živijo tudi na jugu Evrope in seveda v Mali Aziji. No, doc. dr. Malan, tukaj ti je sfalilo biološkega znanja, anatomsko je še delovalo. Mimogrede, bodice ježev, ježevcev, bodičastih podgan, tenerekov itd. so modificirane dlake. Malo se sprašujeva, kaj bi bilo z Ronjo, če bi ga srečala…

Wikipedia says they live here! Better that Ronja doesn't find that out...

Wikipedia says they live here! Better that Ronja doesn't find that out...

Premikanje prinese spoznanje, da je napaka pri alternatorju hujša kot le iztaknjen senzor. Po navodilih in merjenju sodeč je umrl notranji regulator alternatorja. Najhujši možni scenarij…namesto na Simi se obrneva k mestecu Bozborun, ki bi ga sicer gladko preskočila, a v pilotu pravijo, da jer tu prisotna industrija ladjedelništva, zato upava na kakega elektro strokovnjaka. Takoj po pristanku v majhnem pristanu nama stric, ki je pomagal z vrvmi (3 ure kasneje na njegovo zvončkljanje z drobižem Gregor pomisli, da je pričakoval kakšno napitnino?), pripelje mladega Mustafo, ki pa se spozna le na motorje in da številko mojstra iz Marmarisa. Tega tudi kar takoj pokličemo, če se lahko do njega pripeljemo z ladjo – če bo varno, če alternator odklopimo. Menda da bo.

Unexpected stop at Bozborun. There is something seriously wrong with our alternator so we needed to plug to electricity. Despite shipbuilding business in the village there is no electrician - head for Marmaris, they say.

Unexpected stop at Bozborun. There is something seriously wrong with our alternator so we needed to plug to electricity. Despite shipbuilding business in the village there is no electrician - head for Marmaris, they say.

Danes si bova napolnila akumulatorje na 220 V. Privez stane 30 lir. Nimajo pa muringov in vsaj ena guleta, verjetno pa tudi sosed na Hallberg Rassyju so nam vrgli sidro preko našega. Prav zjutraj ne moreva nikamor.  Italijan iz lepega ogromnega HR-ja (rojen je bil v Puli) spregovori prijazno besedo ali dve z nama. Ravno ga želim prositi, če si švedsko lepotico lahko ogledam še odznotraj, ko kapitana ugotovita, da se bomo srečevali še celo zimo. Prvi, ki ga srečava, da bo zimoval na Kreti. In tako prvi, ki se ne čudi, le zakaj ne ostaneva v Turčiji. Natakar (lastnik) v bližnjem »info« baru prijazno pove geslo za priklop na WiFi. Glede na zanimiv glasbeni miks, ki se mu vrti, mu Gregor prinese na USB ključku vse albume od Vicenta Amiga, na večer ga greva obiskat še na čaj in cider. Sprašujeva, kdaj bo konec sezone. Pravi, da se bo pravi posel konec meseca šele začel. V vasi domuje 150 gulet, na vsaki delajo štirje fantje. novembra tako pridejo vsi domov in začnejo se fešte, poroke…

Zvečer se po barki sprehaja nek maček, grdo ga pogledam in naženem. Ob polnoči nespečnost zagrabi Gregorja in ko sedi v salonu, vidi, da ga s praga gleda navzdol puhast muc. Madona…(naš kapetan je dobesedno alergičen na mačke). Dvakrat ga podi, enkrat nam ta potaca s črnimi tačkami dingi, drugič beži preko sosedove jadrnice. Nato  Gregor zaposli našo palubno stražarko. Punca preživi noč v kokpitu in vsake toliko dela obhode »Alll’s weeelll! No cats around!«. Na jutranjem sprehodu ga v maščevalni shemi nasrka čisto neki drugi muc. Sedi na pontonu blizu lesene barkače, ko se ustraši Ronje (je sicer na vrvici in je zgolj trznila na mačko). Maček skoči proti čolnu, zgreši ograjo in pade v vodo. Ribiči s sosednje barke v smeh, jaz hitro čez rob pogledam,če bo treba reševat, a maček že poznavalsko plava k najbližjim stopnicam. Tam nedostojanstveno zleze ven in počasi poklapano odtaca. Mi se pa vsi režimo njegovi nesreči.

In Bozborun cats wanted to visit our boat for some reason. Ronja was on watch the whole night to keep them away. In the mornig she scared one of them and he missed his jump. Cats swim in the sea well but I think he didn't like it!

In Bozborun cats wanted to visit our boat for some reason. Ronja was on watch the whole night to keep them away. In the mornig she scared one of them and he missed his jump. Cats swim in the sea well but I think he didn't like it!

Zaradi problema polnjenja akumulatorjev po pospešenem postopku odplujeva v Marmaris, no, malo še postaneva. Kopanje v enem čistem zalivu malo pod Serçe Limani (kjer so našli slaven glass shipwreck, zdaj v Bodrumskem muzeju) V bistri vodi dve lampugi preganjat iglice, moja vaba pa ju ne zanima. prenočiva v globokem zalivu za skalnim rtom Ince Ad . Nekam veliko jadrnic je še vedno, na večini so Nemci. Na obali malo ruševin in 4 krave, ki jim zjutraj ribič prinese trave. Voda je še vedno bistra, mislim, da je mimo plavala palamida.

No name for this bay on the map, good owernight spot (south of Marmaris).

No name for this bay on the map, good overnight spot (south of Marmaris).

Some last sightseeing before going to marina...on every nice island there's a flag flying. And top of many hills, too.

Some last sightseeing before going to marina...on every nice island there's a flag flying. And top of many hills, too.

Take bistre kotičke ne gre izpustiti, izpustila pa sva Simi. Malo nama je žal, ker naj bi bilo res lepo mestece. Drugi pomembni opravki, ki sva jih mislila, pa so bili tankanje nafte (vendar – toliko kot bi pri plačilu prihranila bi verjetno tudi porabila, če bi na silo motorirala do otoka) in nakupovanje alkohola. Tako menda delajo vsi. Vendar ugotavljava, da je cena Efesa ali Tuborga enaka Amstelu ali Mythosu v Grčiji. Vino je resda dražje, a bistveno boljše. Torej, Turki nimajo cenenih vin v »škatlah«, ki so sicer primerna za mešanje bevande čez dan. Imajo pa lepo izbiro buteljk (tudi kakšna litrca se najde) in do sedaj še nisva naletela na glavoboljo ali mišovino…kot se v Grčiji v spodnjem cenovnem razredu zelo rado zgodi. Le turški šampanjec je bil stran vržen denar.

Because of our alternator failure we had to skip Simi. But we are rethinking stocking on wine in Greece. Turkish is more likable to our taste (getting good wine on the lower price scale is a lottery in Geece)

Because of our alternator failure we had to skip Simi. But we are rethinking stocking on wine in Greece. Turkish is more likable to our taste (getting good wine on the lower price scale is a lottery in Geece)

Za nekaj dni sva pristala v Marmaris Yacht Marina, ki je verjetno najcenejša marina v Turčiji. Je precej polna, stlačijo nas v eno luknjo na pomoli I zraven, saj ne moreš verjeti, še ene Colvic Countess 33. Razen ko sva barko kupovala, na morju nisva videla nobene druge »sestre«. Teto poprosim, če lahko pomolim nos vanjo, morda ima kako pametno rešitev notranje razporeditve. Pa niti ne, naša je neprimerno lepša in boljša, spet sem ponosna na Habibi.

In two years since we own the boat we haven't seen anothe Colvic Countess 33. But in Marmaris Yacht Marina they tie us up next to one! (ours is better looking, of course).

In two years since we own the boat we haven't seen another Colvic Countess 33. But in Marmaris Yacht Marina they tie us up next to one! (ours is better looking, of course).

Yacht Marina in Marmaris has some nice spots. Unfortunatelly it has no normal place to eat!

Yacht Marina in Marmaris has some nice spots. Unfortunatelly it has no normal place to eat!

Marina je prijazna, okoli hišk zelenje, WCji so vrhunski (žal samo dve enoti), nad barom je prijetna klubska soba-knjižnica (brez televizorja, odlično!), kamor se vtakneva, ker vrhunsko lovi WiFi (na pontonih bolj tako tako). Vsake pol ure vozi do mesta mali bus.  V okolici hostice in cestice za tek. Si predstavljam, da bi se tako celo dalo preživeti zimo. Ima vsaj eno pomanjkljivost – sredi dneva sva zaman iskala hrano. Torej ni bara s sendviči, bistroja, kioska, picerije, kebabčnice…le fency restavracija in market, ki nima sendvičev. Kasneje preberem na blogu Tinge Tinge (ki sva ga kar malo pozabila), da barka tu pravzaprav stacionirana in da obstaja v marini še menza. Torej jutri preverit!

A place to be during the rain? "Library" with good WiFi.

A place to be during the rain? "Library" with good WiFi.

Električar pride kot dogovorjeno. Gregor mu razloži simptome, fant pomeri, pove kako in kaj, gre po žico, se vrne…in stvar je rešena. Gregor z dolgim nosom plača 50 € in se preostanek dneva sekira – »Kdor nima v glavi, ima pa v žepu. Na pa sta šli dve paleti pira. Štiri pravzaprav!« »Zakaj 4, računaš Lidlove cene?« »Ne, ker bom rabil še dve, da bom svoj gnev nad neumnostjo potolažil…« Kriva je bila le stara žica, korodiran kontakt. Hišni elektronik je jezen, ker bi moral na to pomisliti, ker je pred kratkim dvakrat tajil starter motorja in je bilo videti, da gre za kontakte tam doli. Da so kontakti skupaj z alternatorjem, pa ni gledal. Navodila regulatorja niso omenjala take napake (če bi bili problem kontakti, bi morale utripati vse svetilne diode, ne le rdeča). Sploh pa bi si mislil, da je izolski mojster, ki je inštaliral alternator, pregledal in po potrebi zamenjal povezovalne žice. Pa ni. Tako smo se naučili še ene muhe, ki se na barkah lahko primeri. In tega, da navodilom za uporabo ne gre slepo zaupati. In da delovna sila (vsaj taka, ki je sposobna) tudi v Turčiji ni več poceni. To se nama sicer že dolgo dozdeva – ne glede na to, da vsi hodijo »rihtat« barke v Turčijo. Prijatelja z Libertasa pravita, da ko jih enkrat malo bolje spoznaš, že prideš do nekoga dobrega, zanesljivega in ugodnega. Ampak tako je verjetno povsod po svetu. Tisti z veliko priporočili (kot najin  elektro Macit Yüksel) so si pač postavili lepo ceno. Tisti oglaševani poceni pa naredijo poceni. Najina Habibi je bila pred 4 leti konkretno renovirana prav v Marmarisu (nov gelcoat, nova tikova površina v kokpitu, renovacija tikove palube, menjava stranskih oken). Nič od tega ni narejeno dobro. Edino kar je morda pozitivno v Turčiji, je da se držijo dogovora bolj kot naši »domači« majstri in da najdeš koga, ki ti popravi, zvari, najde… še tako majhno neumnost. Ja, pa zobar je bil fenomenalen, svaka čast.

Few days in marina ahead of us - to get some rest, perhaps.

Few days in marina ahead of us - to get some rest, perhaps.


Responses

  1. Pravite, da se moramo kaj javiti …
    Presenetljiv podatek o ježevcih v Turčiji, še nikoli nisem slišala česa takega. Upam, da je z ladijsko mašinerijo zdaj vse v redu. Škoda, da nimam časa brati poročil za vse mesece, zagotovo so vsi zabavni. Pozdrave vsej posadki Habibija😉


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: