Posted by: malanstrbenc | 19/09/2009

Nikolas, njegove spužve, vaška skilakica in medvedica / Nikolas from Kalymnos, his sponges, the local skilaki and monk seal

When you get a wisit from a guy that has a lot to tell you...

When you get a wisit from a guy that has a lot to tell you...we hanged around for a while

Takole, Habibija vleče še naprej na jug. Zadrževanje po Dodekanezih nam ni dišalo, predvsem pa smo od vsega vetra že utrujeni. Imava še več zadev za povedati, pa pustimo refleksijo na Grčijo za samostojen post. Turčija kliče. Svetovano nama je bilo, da naj obale med Kusadasijem in Bodrumom nič ne raziskujeva. Vseeno mi diši Yalikavak, kjer je velika »neznana« marina in uradni mejni prehod. Tam bi lahko prišla kaj ceneje skozi z birokrativnimi postopki. Pokličeva po telefonu in sva razočarana. Cene so enake kot v Bodrumu, torej se ne splača. Grške otoke tako podaljšava še za par dni.

Habibi continues south. We were not happy with Dodecanese islands so far and have in plan spend the rest of warm season in nice wooded bays of Turkish coast. Meltemi has to stop eventually! Because Bodrum seemed the best Port of entry, we stopped on our way from Leros on Kalymnos island and shortly on Kos. In Kalymnos we found rather impressive fjord-like bay, befriended Nikolas (ex-sponge diver, now teacher, sponge seller, lute player and a good cook) and cute little black girl skilaki (doggy in Greek) in Palionisos “village” . Best of all, we finally spotted the elusive monk seal! Afterwards we shortly stopped in Kos on Kos, we think it mihght be a nice island to explore – at least the town was unusually green.

V marini v Lakkiju na otoku Leros sva srečno pričakala konec dežne frontice. Zvečer sva tudi ugotavljala, da so dobro postavili naše pomole, valobrana namreč ni in nedaleč zasidrane barke očitno zelo gunca, saj njihove sidrne lučke zibajo v ritmu  Straussovih valčkov, ki sva jih poslušala zvečer. Nato sva razpela jadra (no, jadro – le genovo) proti Kalymnosu. Hitro sva ugotovila, da bova smuknila v prehod Steno Lerou med otokoma na vzhodno stran. Ah, ti valovi! Če jadramo v desno polkrmo, nas grozno premetava, v levo polkrmo še gre – očitno smeri vetra in valov nista poravnani, pa tudi lepi niso valovi. Le zakaj je morje tako zmešano, če pa že več dni piha iz iste smeri? To je res drugače, kot na Jadranu – tam ti otoki in otočki služijo za zavetje pred valovi, tu pa jih samo razbijejo in skrižajo. Tudi če so blizu skupaj…res čudno. Da ne rečeva, kako težko je najti zavarovan zaliv, v katerega ne prihaja nobeno valovanje. Kapitan nekem trenutku, ko spet lovimo padajoče stvari, izjavi »Se gremo zdaj v turške zalive guncat pa bore vohat, jeb*** ti jadranje«. Ozek prehod torej zvoziva samo z obračanjem na genovo (mestoma refuli, mestoma nič vetra) in se na vzhodni obali najprej veseliva valovnega zatišja, a ne traja dolgo.

Mountainous Kalymnos - bay of Palionisos is well protected

Mountainous Kalymnos - bay of Palionisos is well protected

Nato pa vplujeva v globok zaliv med visokimi bregovi, ki je kar dobro zaščiten, le okolica je spet moteča s tistimi njihovimi barakami, pa še po morskem dnu je ogromno smeti. Voda je še kar globoka, sidro pa ne drži, (malo peska čez skalnato podlago) zato vrževa 60 m verige, da nas bo sama teža verige držala tam. Ob vplutju nama jadralci z ruske jadrnice ploskajo – očitno so spregledali grb na naši zastavi, pa mislijo, da smo njihovi. Ko peljem Ronjo lulat, me na obali pozdravi par z »Dober dan!« Sta bila malo bolj pozorna na zastavo kot Rusi. Tu jima je všeč, kar me preseneča. Ronji je všeč prijateljica, ki jo najdemo v zatrepu obale. Zvečer do barke priropota čoln, najprej mislim, da ima v košari naložen kruh, ki ga prodaja. to pa sploh ne bi bilo slabo, si rečeva, a potem izpade, da so spužve. Nikolas je bil nekoč potapljač na spužve, zdaj je učitelj v osnovni šoli, no pa taverno ima in deli naokoli listke z »zemljevidom«. Je jezen, ker na uradnem zemljevidu otoka njihove vasi sploh ni. Se je pritožil na občino, pa pravijo, kaj čmo, če še elektrike niste imeli…Sedaj jo imajo, od letos tudi asfalt. Taverna je bila nekoč par loncev in stolov na obali, danes ima »veliko lepo« hišo v »vasi« (6 duš živi stalno tu, Palionisos pa se ji reče). »Paradise taverna, pridita pridita, aha, Slovenca sta, ja danes sta bila pri meni Blaž in Maja. Veliko Slovencev pride, plezajo jeseni in spomladi,« govori kot raztrgan dohtar. Hoče že naprej talat listke ostalim barkam, mogoče bo kdo še kako spužvo kupil… čakaj, čakaj, ga komaj ustavim, po koliko pa so spužve? Že zdavnaj sem sklenila, da si eno kupim, pa še nisem, upala sem, da bova za konec šla v mesto Kalymnos, kjer je prav »tovarna« z muzejem te obrti. Nabiranje spužev je otoku Kaymnos v starih časih zagotavljala ekonomsko dobro stoječe življenje, pa tudi ugonabljala moške. Zakaj pa ne bi kupila pri takemu, gotovo bo ceneje in v še ene »lepo« grško mesto ne bo treba iti.

In fact, I am interested in his sponges. They are far from cheap, but we get the full story behind the craft, too.

Nikolas doing the round in the bay. In fact, I am interested in his sponges. They are far from cheap, but we get the full story behind the craft, too.

No, pa se je Nikolas spet razgovoril. Ups, cena prave mediteranske rjave spužve me malo preseneti. Torej, hec je v tem, da imaš lahko cenejše – »Tole ameriško, a ne bo trajala dolgo. Ali mediteransko, ki je beljena. Ne bo trajala dolgo. Ali te – tudi pri teh so kamne odstranili s kemikalijami, ni dobro. Kamenčke se ven spravi takole, počasi, najprej z debelo palčko, potem tolčeš s tanjšo palčko…«, spet se ga ne da ustaviti. Črne spužve, ki po dveh dneh obdelave postanejo take prave čvrsto mehke rjavkasto krem barve, nabirajo v globinah okoli 90 metrov, s kompresorji. Marsikoga je to stalo življenja, nog ali vsaj zdravja. Seveda dolgo nazaj je bilo še huje, potapljanje na dah. Italijani delajo malo z jeklenkami, ampak ne morejo ostati dol dovolj dolgo. Edini pravi potapljači naj bi bili s Kalymnosa (moji vodniček pravi, da so se potapljali tudi prebivalci Simija, Lerosa in Chalkija). Pred 100 leti je šlo tričetrt prebivalcev v Ameriko, kjer še danes samo Kalimnotani nabirajo spužve. Njegov ded se je edini vrnil. Nabira se tudi v Egiptu, pa v Libiji – te države ne komplicirajo, samo 10 odstotkov ulova vzamejo. V času Černobila so skoraj vse spužve odmrle. Le v Sicilskem prelivu so jih še našli in nekaj let nabirali samo tam. V košari zagledam malo manjšo spužvo lepih oblik – koliko pa je ta? 25 €, ampak, ker sva stanovska kolega, naj bo 20 zate. Gregor najde zahtevani bankovec. Nikolas naju še naprej vztrajno vabi na pijačo, ne komercialno, on časti. Potem naju bo spremil nazaj na obalo, če naju je strah kamnite poti v temi. Ah seveda, kakšen strah, saj sva alpinista. Potem se gre pogovarjat z ostalimi barkami in ko že v temi zaključi pri znancih Italijanih, spet pride do naju, a prideta, njegovo večerjo si bomo delili, tako za družbo. Seveda se zdaj že pustiva pregovoriti, a šele ko spije kozarec pri nama – na hitro, ker mora iti pomivat posodo, če ne bo žena jezna. Gregor mu pomaga nesti vrečo robe po kamnitoprašni stezi za koze in alternativne obiskovalce plaže Palionisos. Vmes nas nahruli črna psička, pa ji jaz s prijaznimi besedami dopovem, da se že poznamo, naj ne bo huda, na koncu se mi pusti vzeti v naročje. Z Gregorjem jo krstiva za skilakico. Po grško je pes skilos, skilaki pa kuža. Punčka skilaki je po najino skilakica.

Entrance to Nikolas' taverna in Palionisos village

Entrance to Nikolas' taverna in Palionisos village

Taverna je prazna, le nergava žena je tam. Nikolas za vse tri na hitro scmari jajčka s paradižnikom, pa kozice iz Simija s česnom in uozom. Mmmm, to pa prav paše. Za prigrizek pokaže tudi neke nenavadne plodove. Po pokušanju in razmišljanju sklenem, da so plodovi drevesa “sumac”, Rhus coraria, ki spada med rujevke (bližnji domači sorodnik je octovec, ki ga gojimo kot okras, se da pa iz njegovih plodov tudi delati kislo pijačo). Sumac  v mali Aziji s pridom uporabljajo kot začimbo – rdeče jagode so kisle in malo taninaste. Pravi kebab ne sme biti brez njega, znajde se pa še marsikje.

nikolas quickly makes a bit of scrambled eggs with tomato and spices and Symy shrimps with garlic, lepon and uozo.

nikolas quickly makes a bit of scrambled eggs with tomato and spices and Symi shrimps with garlic, lemon and uozo.

It was presented to us as a snack. I think they are sumac berries which I know as a spice in Middle East cooking.

It was presented to us as a snack. I think they are sumac berries which I know as a spice in Middle East cooking.

Žena nerga med pomivanjem tal. Nikolas malo pozoba z nama, nosi vino, prenaša oprano posodo, prinese še kozličkov golaž (iz 1 letnega kozleta, tak je najboljši) in govejo obaro s krompirjem. Okusno je. Kot kuhar je Nikolas malo bolj odprte glave, kot ostali Grki. Malo. Noče namreč kaj dosti slišati o najinih idejah kombinacij ali kakem enostavnem receptu s sirom feta.

We share his dinner, too - slowly cooked beef in tasty sauce.

We share his dinner, too - slowly cooked beef in tasty sauce.

Žena se še vedno usaja, midva pa gledava stare fotografije iz življenja nabiralcev in prodajalcev spužev.

From the life of sponge divers.

From the life of sponge divers.

P9157280

P9157286

The magic guy also plays lute. Unfortunatelly it was in repair so we did not enjoy the show.

The magic guy also plays lute. Unfortunatelly it was in repair so we did not enjoy the show.

Ko se gre žena struširat in nataknit oprijeto rdečo oblekico čez obilne obline, postane nekoliko boljše volje in se usede k nama. Sedaj gresta še k sinu na obisk (ura je že vsaj 23). Po grško nama potem začne razlagati o težkem življenju. Kar uspeva razumeti: Nikolas vlači prijatelje, pa jim kar daje. Ali pa naredi prevelike porcije hrane. Ali pa kakšni kar vzamejo. Je že zginila njena zlatnina tamle s televizorja. Ali pa oni Čehi, vpričo njenih sinov je pobasal v žep mobitel. En drug pa listnico. In tako dalje. Čudiva se tem krajam, saj midva sicer puščava vse odprto. »OO, ormos ochi, ochi ormos« se zgrozi žena. Torej v zalivu nikakor, hoče sporočiti. Sicer sva vesela, da se je mami razgovorila, a mogoče vseeno nisva najbolje vpadla v tale večer. Nikolasa prisiliva, da vzame 10 € vsaj za vino. »Pridita pridita jutri (bo žena boljše volje)«, naju še kibica. Drugi dan se sicer še dolgo guncava na sidru in razmišljava a bi a ne bi, ma ne, saj sva mu pustila nakaj denarja s spužvo vred. To bo samo zapravljanje, če greva še enkrat. Danes skoraj nič ne piha in morda ne bi bilo neumno, da pogledava še tisti globok zaliv malo južneje. Odropotava popoldan in sva impresionirana nad skalnatimi višavami, ki zapirajo pravi fjord.

For an afternoon and night we move to Penizonda bay, below impressive hills, perhaps we miss home rocks. Anyway, it was a very calm anchoring, soo rare this last 2 months.

For an afternoon and night we move to Penizonda bay, below impressive hills, perhaps we miss home rocks. Anyway, it was a very calm anchoring, soo rare this last 2 months.

Ravno dobro priveževa Habibi  in se spraviva v vodo, ko že ropota neki čoln in za njim plavalec. »Ma, be*** ribiče, a morajo glih vsepovsod rinit, nobenga miru«. Ko se čoln približa, že maha, »Gregory my friend, wer du ju go!« Zlomka, Nikolas je. Je bil razočaran, da sva že šla, ah potem je pa videl eno barko 1 km stran, pa je imel ravno prijateljico iz Aten tu, pa sta šla za nami. Je mislil, da bova šla do onega malega zaliva, ne prav do Penizonde, no zdaj smo tu, njemu je pa zdaj zmanjkalo bencina, a imava morda kaj za posodit? Saj ima vedno rezervo s sabo, pa mu jo kantico očitno nekdo včeraj ukradel. »Kradejo?« se čudiva. »Jaja, kradejo, pred 3 dnevi so mi pa čisto novo sidro odnesli.« »Pa kdo?« »Eh, ribiči, s Kalymnosa ali pa Lerosa mogoče«. Bbb, tole je pa nekaj novega za naju. »Kaj pa tvoj prijatelj?« – kažem nekam v daljavo, kjer čofota. »Bo že,« je prepričljiv Nikolas in razpreda naprej svoje štorije. Ko vztrajni plavalec doseže Habibi, sledi malo tradicionalnega grškega vpitja, sicer pa na palubo zleze gospa zrelih let (57, pokaže kasneje na prste), odločno zavrača brisačo, se pa razveseli meze, ki jo na hitro naredimo iz jabolk, sira, oliv in slovenskih orehov. Par besed, pa naju že ima za svoja, kok da sva fajn. »Ptu ptu ptu« naju simbolično popljuva – Nikolas prevede, da se to običajno naredi za srečo otrokom v zibki. Tudi ona navija, naj prideva zvečer v taverno, ker bo muzika in ples, pa še žene ni, pomežikneta oba. Tokrat se nisva pustila prepričati, je preveč spokojno tu. Čisti mir, koliko časa tega že nisva imela, brez vetra, brez valov, se sprašujeva? Odločitev se je izkazala za edino odlično pravilno. Ob mraku je zaliv namreč obiskal tjulenj. Da, sredozemska medvedica, ki jo iščeva že 4 mesece! Pol bučke nad vodo in malo hrbta, potem se potopi. Gregor je z daljnogledom razločno videl zadnji plavutki. Na kratko se je še enkrat prikazal, premalo, da bi ga ovekovečili na fotografijo. Nama bo pa ostal zapisan v spominu. Tako redki in plašni so, reveži. Kaj pomaga, če gre danes ribič v zapor, če mu kaj stori…so s puškami že prej naredili dovolj škode. Tjulnju na čast odpreva stekleničko dobrega.

And he was there, just a moment ago!!! Monk seal. Shy, did not show himself for the third time let alone come closer. Nevertheless, we were overjoyed. We waited for the moment for about 4 months.

And he was there, just a moment ago!!! Monk seal. Shy, did not show himself for the third time let alone come closer. Nevertheless, we were overjoyed. We waited for the moment for about 4 months.

Divji živelj naju v zalivu še naprej razveseljuje – ponoči z lučjo posvetim netopirje, ki cikajo okoli jambora, da kar ušesa bolijo, potem svetiva v vodo in se čudiva, koliko planktona je, nekateri so prav nesramno dolgi črvički, pod barko zašiba pa še ogromen ligenj. OOO, hitro peškafonde v vodo! Ulova seveda ni bilo, ni še sezona za njih, verjetno je le sledil kakemu toku mrzle vode, ki se malo meša po zalivu (to vidiš z masko pod vodo kot rahlo migotanje vode). Zjutraj peljem Ronjo lulat (na vrvici, ker nikjer ne gre brez koz) ter malo še sperem gumenjaka. Ko zlivam vodo ven tako, da ga postavimo pokonci, se okoli repov čolna, ki sloni na kamnih v vodi, nekaj motovili. Pogledam bolje – lovke, ki otipavajo gumo. Ha?! Pokukam okoli vogala gumenjaka, mala hobotnica v plitvini pogleda mene »sory, sam mal sem pošlatala, že grem!« in se zloži v projektil.

Nikolas kliče po telefonu iz svoje šole, če se danes vidimo. Ah, morava iti, si praviva, bo pa danes verjetno zaigral lutnjo, želiva si že videti to od blizu oz. Gregor bi jo moral kdaj poskusiti. Oba se lotiva še podaljšanega plavanja, potem pa vrneva pred Nikolasevo vas, malo podremava in popoldan seveda pozdraviva mojstra na čolnu. Pusti se zvabiti na pivo, meni pa podari malo spužvico za obraz in uvel, a zelo dišeč cvet vrtnice. Je zadnji – ostalo so požrle koze, ker je nekdo zjutraj pozabil zapret vrata, pa so mu prišle na dvorišče. Beseda nanese na lignja, stari maček se navduši, da naju bo zvečer peljal na lov, dve lokaciji pozna. V taverni bojo samo oni Francozi, ki majo male otroke, pa ne bo trajalo dolgo. Na poti v taverno srečava domačina, ki sta spravila mamo koko v vrečo in preštevata piščančke. Ata naju povabi, naj jih še midva božava, s prsti se zgolj zmenimo, koliko so stari, ne pa tudi, kaj bodo z njimi. Nato naju divje opletajoč zrepkom pozdravi skilakica in se vzpenja po mrežnati ograji, da jo lahko čohava. Ko se že napotiva naprej, punca nekje najde luknjo v ograji in vsa navdušena pridirja za nama.

Lovely skilaki greets us everytime we pass and gratefully accepts patting. This is the main vilage "street"

Lovely skilaki greets us everytime we pass and gratefully accepts patting. This is the main vilage "street"

Še malo se božamo, potem pa greva na »večerjo, ki ne bo trajala dolgo«. Pa je trajalo dolgo – našli so se namreč še štirje Avtrijci in v trdi temi še štirje Poljaki, plezalci. Nikolas skače med mizami in kuha (žene še vedno ni), lutnja je v mestu na popravilu. Nikolas sicer nosi na mizo hrano za vse tri, a sam nima časa prisesti in jesti.

Gregor is not a cat lover. In Nikolas' taverna he nevertheless takes heart and feeds the pleading little ones. 'Take remains over the fence!' says the rule

Gregor is not a cat lover. In Nikolas' taverna he nevertheless takes heart and feeds the pleading little ones. 'Take remains over the fence!' says the rule

Nekaj časa se skušava zabavati s hranjenjem mačk (ostanke neseš in zmečeš preko ograje), pospravljanjem umazane posode, uglaševanjem otroške kitare njegovega sina, sama si točiva vino, potem pa spet pustiva denar za vino in pač greva. Nobenega posebnega užitka v posedanju na plastičnih stolih pod lučmi ni. »Ko bom končal, gremo na kalamare!« še obljublja, midva mu obljubiva kavo na barki. V temi se trudiva, da se ne bi spotikala po »vasi«, saj sva pozabila vzeti s sabo lučke. Nekje zgoraj spet zalaja. »Ej, skilakica, midva sva, najdi luknjico pa pridi!« In res ne traja dolgo, ko se nama črna senca vrže pod noge, tala poljubčke, nato pa naju spremi po temi čez dvojna vrata, da se ne bova izgubila. Vrne se še preden pridemo do obale: saj sva ji zelo všeč, a svoje gospodarje (verjetno onadva s piškami) ima vseeno najraje. Gregor na barki že mrkne, jaz še berem napeto knjigo, ko okoli polnoči priropota motor. »No, gosti so šli« pravi vidno zelo utrujen Nikolas. Za kalamare to ni več dober večer, ne, še za kavo ni pravi čas, ugotavlja in sprejme samo še vodo. Zaskrbi me, da je šel do čolna samo zato, ker nama je obljubil – »Nene, sem tako ali tako moral še sidro vreči, prej nisem dobro privezal čolna!« »Bomo šli jutri lovit. Ne še iti!« naju prosi. A mu razloživa, da zdaj pa res že planirava v Turčijo. Edino na Kosu se bova morda še ustavila. »Joj, ne na Kos, grozno, turistično je. Raje ostanita v mestu Kalymnos, lepo je, dobro zaščiteno, pa v nedeljo bomo imeli pri meni zabavo. Vama bom zrihtal prevoz, pa pridita v taverno na fešto, bom imel 3 najboljše glasbenike z otoka!« Simpatičen je dečko, res, a kako naj mu razloživa, da sva utrujena, naveličana teh njihovih »čudovitih« otokov in vasi. Ali glasbenega jamranja. Mogoče potem, ko se vrneva v Grčijo, mu še nalagava in se poljubljamo v slovo. Edino nisva ga nikoli vprašala – kaj mu je vsega tega treba, ali kot učitelj ne zasluži dovolj?

With nice wind but (as so often in Agean) some tricky waves towards Kos.

With nice wind but (as so often in Agean) some tricky waves towards Kos.

Uideva torej iz tega posebnega kotička, valovi naju podijo v krmo in tako zaradi morskih razmer kot zaradi radovednosti se ustaviva na Kosu. Najprej razmišljava, ali bi šla na mestni pristan pod grajsko obzidje, a Rod Heikel straši z glasno glasbo iz diskotek. Zato se odločiva za marino malce dlje od centra. Mornar na gumenjaku naju lepo pozdravi in komentira, da takega lepega airedalca pa že dolgo ni videl. Impresionirana sva! Impresionirana sva tudi nad urejenostjo marine in ceno zgolj 20 € na noč. Z mestnim pristanom ne bi prišla kaj bistveno ceneje skozi. Le veter začne pihati čedalje bolj, da spet žvižga okoli našega jambora in nabijajo dvižnice na sosednjih barkah. Zjutraj opraviva sprehajanje čez mesto. Imajo parke, ogromne fikuse in drugo rastje, kolesarske steze s kolesarji, dva minareta (sama stavba se sicer razpada) in še antične ostanke za ogled.

From Kos marina to Kos tow. Alleys, parks, cycling paths and cyclist - are we still in Greece?

From Kos marina to Kos town. Alleys, parks, cycling paths and cyclist - are we still in Greece?

Impressive fig tree (there were more around)

Impressive fig tree (there were more around)

Blizu mandrača je trg s častitljivo platano ob vodnjaku. Pod njo naj bi pridigal sam Hipokrat in bližnje stojnice s pridom prodajajo ilustirano hipokratovo prisego v več jezikih. Sicer drevo ne more biti originalno, morda je njegov potomec, pa tudi temu gre že bolj slabo, da ga imajo podprtega s kovinsko konstrukcijo – malce neestetsko nerodno sicer.

Hippocrates plane tree

Hippocrates plane tree

Hippocrates oath on sale in many languages

Hippocrates oath on sale in many languages

Pri antičnih ostankih manjka, kot ponavadi, kakšna razlaga. Še najbolj premočrten je mali teater s spodnjimi vrstami v marmorju (za patricije, gospodo) in zgornjimi apnenčastimi (za plebejce, srednji razred).

Nicely perserved marble benches (for patricians, for plebians there are upper limestone) in miniature theatre

Nicely perserved marble benches (for patricians, for plebians there are upper limestone) in miniature theatre

Street in ancient Kos

Street in ancient Kos

Nice mosaic in open "western archeological area", Kos town

Nice mosaic in open "western archeological area", Kos town

Staro rimsko vilo, ki je pripadala visokemu uradniku, so z 2 milijoni evrov restavrirali. Pohvalno je, da ni vstopnine (ker še niso čisto končali z mozaikom), nepohvalno, da ni brošur. Če ne bi bila prej v Herkulaneumu in Pompejih, ne bi vedela, za kaj gre. In če bi meni dal dva milijončka, ne bi samo spraskala tistih mozaikov iz prahu, ampak dorisala na stene, kako je bilo, naredila pohištvo, vsaj eno halo obložila z marmorjem in kipi…

Restoration of a big Roman villa in Kos

Restoration of a big Roman villa in Kos

Walls were always heavily decorated

Walls were always heavily decorated

Floors were marble or mosaic

Floors were marble or mosaic

Dokončno naju razočara ena izmed varnostnic, ki jo je pridna Ronja pod dreveščkom na dvorišču zelo motila. V trgovinah nesrečno gledava vino, spet imajo neke nove znamke in nič ne pomaga, če lahko zdaj še nabaviva poceni vino, če pa delava loterijo (med vini za 3,60-6 € naletiš na prav dobre reči in na obup). Če nočeš naleteti na kaj popolnoma pokvarjenega ali praznega, moraš začeti gledati pri 11 €.

Po slikah sodeč bi bil, če bi na Kosu hotela ostati par dni, vreden ogleda Asklepeion, kombinacija medicinske šole, bolnice in svetišča. V ozadju na hribih vidiva močne znake pogozdovanja. Nada nama je rekla, da lahko na svoji poti Kos mirno izpustiva, ker ni lep otok. Na prvo žogo pa je mnogo lepši od številnih dosedanjih. Popoldan zapustiva marino, najprej lepo brziva na jadra, potem že bolj telovadiva (genovo noter, spet ven, motor vžgi, motor ugasni…) in vmes zamenjam zastavico. Turkey, here we are, vrževa sidro med otočki malo pred mestom Bodrum.

And thet was enough of Greece for this summer (we might return for winter)

And that was enough of Greece for this summer (we might return for winter)


Responses

  1. Lepo, da vaju je Turčija “tekoče” sprejela.
    Bodrum je poznano mesto, oči ve veliko o njem.
    Še naprej srečno!

    Milanu in njegovim tudi moj pozdrav iz Novega mesta.


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: