Posted by: malanstrbenc | 20/06/2009

Prsti Peloponeza

naslovnaHabibi je objadrala (včasih malo motorirala ;)) Peloponez. To pot si jadralci redkeje izberejo, ker naj bi bila manj zanimiva, okoli vseh treh polotokov (prstov), posebej vzhodnega rta Malea, znajo nagajati močni vetrovi in preobrati. Skozi korintski prekop je pač lažje. Mi (skoraj) nismo doživeli nič pretresljivega, smo se pa okoli Malee resda podvizali s pomočjo motorja, ker smo vizionarsko predvideli (beri: čekirali modelske napovedi) severne vetrove dan pozneje. Videli pa tudi nismo nič tako pretresljivega, da bi bilo vredno ponoviti. Mogoče bi moral obdelati polotok Mani po kopnem.

Habibi sailed raound the Pelopponese. It is supposed to be a beautiful and little sailed area. Beautifulnes was hard to find and good anchorages even harder, but we still met some sailboats. Luckily winds served us well (or rather died than giving us problems round Cape Malea) and we had some quiet moments in village Limeni, anchoring at the end of Mani penninsula and on Elafonissos island. I’m not sure I would specifically recommend sailing here to anybody. At the end the Medieval town of Monemvasia was a gem and we have ideas how much more it could be done with it.

Kmalu po Pylosu nas je čakala nova trdnjava – pri kraju Methoni. To je bilo »prvo oko Benetk«, ki je nadziralo plovne poti mimo Peloponeza. Najbolj markanten je osemkotni stolp, ki so ga dodali Turki v 16. stoletju.

Methoni. Turks built the tower at the end of Venetian fortress

Methoni. Turks built the tower at the end of Venetian fortress

Methoni ima ugodno sidrišče, kapitanu je pa bil zelo všeč razgled.

In Methoni the captain enjoyed the view. Ronja is checking what all the fuss is about.

In Methoni the captain enjoyed the view. Ronja is checking what all the fuss is about.

Punce so vsaj v treh različnih ekipah priveslale do bližine Habibija, se prekopicovale in smejale ter šle predat desko naslednji rundi. Zakaj so med 6 jadrnicami izbrale ravno Habibi…

Postali smo še v kraju Finakounda, kjer živi Jim B in srečamo se na pivu ob pomolu. Kaj dosti novega nisva izvedela (ima sicer fajn internetno stran – gl. linki), prej on od naju o Hrvaški, katero še želi popisati. Kraj je tipičen grozen. »Ja, v Grčijo res ne prideš zaradi arhitekture, ampak zaradi ljudi,« pravi Jim. Mi smo predvsem prišli zaradi narave in sonca, ljudi pa je na svetu že zdavnaj preveč. In spet razlika med nama in Angleži ali komerkoli že. Midva sidrava, ker nama je pomol skrajno sumljiv. Še ogledava si ga plavajoč z očali – okoli njega štrlijo razni balvani, na katere bi se hitro dobro napičil, če bi hotel pristajati ob pomol, v vsakem primeru bi moral  s kljunom naprej in ostati oddaljen – kar pomeni, da bi nekdo moral pomagati na kopnem s prestrezanjem vrvi, saj jaz ne bi mogla skočiti na pomol. Jim pa pravi: »no problem, it is OK, in summer here is full of yachts.«  Že v redu. 5 balončkov pripeljeva z dingijem, da si jih napolniva z vodo, mnogo manj stresno. Ura je že pozna, ko zlezeva nazaj na jadrnico. Gregor sklene, da moramo malo napolniti baterije, zato odmotorirava okoli vogala do Koronija.

Old Venetian fort of Koroni is now occupied by monastery

Old Venetian fort of Koroni is now occupied by monastery

Koroni je bil drugo beneško oko. Od trdnjave je vidnih le še malo zidov, si je pa območje prisvojil obsežen samostan. Čeprav je trda noč, vidiva idealno peščeno podlago  in se pokneva med več drugih jadrnic. Precej naju svaljka ponoči, zato zjutraj Gregor odplava z malim lahkim fortrerss sidrom in ga zapiči v mivko za krmo, tako se Habibi poravna na valove. Od jadrnic ostane dopoldan le še en lep Navticat. Njegov kapitan in edina posadka, mlad (relativno, Malanin letnik) Čeh Martin privesla do nas in sprašuje, če bi imeli tunine zrezke. Ujel  je 1 m dolgo  lepotico in je zanj preveč…

Martin, from Czech Nauticat, offering us tuna steaks. We end up talking way into morning hours.

Martin, from Czech Nauticat, offering us tuna steaks. We end up talking way into morning hours.

Seveda se takoj dogovorimo, ogledava si njegovo finsko damo (12 meterskega Navticata bova imela, ko bova šla v severna morja J ), izmenjamo kupe informacij, kakšen film (za zimo, zdaj sploh ne gledava nič več)  in zvečer na Habibiju scmarimo na Cobbu fini tunin terijaki. Dečko nama je simpatičen, uspešen poslovnež je imel pred nekaj leti burn-out in ni čudno, da bi zdaj rad čimdlje preživel na barki. Sploh pa se nama prikupi, ko naju pohvali, da tako mladega »liveaboard« para v vseh letih, ko je imel barko na Hrvaškem, Grčiji in Turčiji, še ni videl. Letos gre verjetno do Tunisa. Dobre vetrove, Martin! Aha, tudi Ronja ga bo obdržala v lepem spominu. Češčina za nas že tako zveni kot da bi govoril pravljice malemu otroku. Ronja se kar nekaj vznemiri in grize blazine. Dam ji plišasto raco, da se gre z njo zabavat na kljun. Čez čas ugotovim, da race več ni. Martin pravi – lej tamle je – in kaže nekam v soj mesečine na gladini. Herojsko skoči v svoj dingi, čeprav mu motorček zelo nagaja, in reši raco pred odplutjem v Libijo. Ronja ga v zahvalo malo kasneje polije z (k sreči belim) vinom. Sušenje race naslednji dan ima še to pozitivno lastnost, da jo zašijem in ponovno usposobim gaganje, ki se je na začetku jadranja sfižilo. Ob polnočnih urah reče Martin – zdaj pa mislim da je čas za pipco. In kapitana privlečeta na dan tobake in orodja (mimogrede, Martin ni vedel, da je klasični pipe tool češki in najboljši je češki).

Postanek za napolnitev vodnih ter  naftnih tankov in izkoriščanje pralnih strojev je v marini Kalamata. Oskrba je bila relativno poceni, sicer pa nama je bilo grozno. Zatohlo. V mestu z bogatim agrikulturnim zaledjem nisva našla (v radiu pešhoje od marine) nobenega zelenjavarja. Tudi skooterakija ne, načelno sva planirala ogled nekdanji bizantinski center kulture Mystras. Pa nič. Gregorju malo popravita vtis gospodični – prijazna receptorka marine in prijazna port policistka. Slednja je Gregorja kar po grško nagovorila, kot da zgleda že čisto domačinski. Ko pa slišijo priimek Iljas, pa sploh. In pri tem nimajo nobenih problemov ločiti med Iljas in Ilijas (slednji je v Grčiji še pogostejši). Slovencem pa črkuješ in rečeš, da je brez drugega I, pa še vedno napišejo ILIJAŠ ali pa celo Ilijaž. V marino se pripelje tudi katamaran Raitea, ki nama je pomagal pri privezu v Prevezi, pomahali smo si v Ay Nikolaosu in še se bomo srečali v Nafplionu.

We keep meeting Raitea on our voyage and say a smart word or two with Sam, it's prominets captain

We keep meeting Raitea on our voyage and say a smart word or two with Sam, it's prominets captain

Gremo naprej ob obali Manija (srednji prst). Pokrajina postane nenavadna, ob obali so številne luknje v pečinah, v ozadju se boči gora Tagyetos z najvišjim vrhom Ilijas. Na njem je še vedno sneg!

Peak Ilijas still has snow in the gulleys

Peak Ilijas still has snow in the gulleys

Z daljnogledom opazujeva nenavadne vasi na Maniju. Očitne so zelo visoke zgradbe, stolpi pravzaprav. Podučitev v grškem vodniku pravi na kratko takole: prebivalci Manija (Manioti)so se od vseh Grkov najdlje upirali krščanstvu. Zaradi težkih pogojev in malo plodne zemlje so se med vladajočimi velikimi družinami vnemale prave bitke. Da so lažje metali kamenje na sosedovo streho, sčasoma pa še kaj drugega, so zgradili kakšno nadstropje več. Ko je zgradil še sosed, pa še več. Tako so nastali ti na daleč vidni kamniti stolpi. Sidrava v vasi Limeni in prvič sva popolnoma sama, brez kake druge jadrnice, sidrišče pa je čisto spodobno, sploh ko Gregor kot motiko zapiči še zadnje sidro v smeri prevladujočih valov, da nam nič ne morejo.

Anchoring in Limeni, Mani

Anchoring in Limeni, Mani

V bližini na hribu je vas Oithylo, ki je bilo glavno mesto Manija od 16. do 18. stoletja in tu tudi poteka meja med bolj rodovitnim Notranjim Manijem z višjimi gorami na sredi, ter bolj pustim Zunanjim Manijem. Naša vasica ni prav nič grška. Urejena, apartmajčki, dve taverni, v zelo zgledni hišici hotelček, na pobočju kompleks apartmajev, ki so vsi zgrajeni v maniotskem stilu. P6094454IMG_0913IMG_0911

Na plošči preberem, da je hotelček ob obali vestno renovirano prvo domovanje Petrosa Mavromichalisa. Vodja vplivnega klana je bil znan kot eden pobudnikov grškega vstajenja proti okupatorjem (Turkom).

Fisrt house of Petros Mavromichalis, a clan leader and one of first uprisers against Turks (now a cute hotel)

First house of Petros Mavromichalis, a clan leader and one of first uprisers against Turks (now a cute hotel)

Njegovo drugo domovanje stoji na zgornjem robu vasi, spominja na škotsko cerkev, po njenem zaraščenem dvorišču pa se Ronja spusti v divjo jago nesrečne muce. Tej skrivanje pod kaktusom ne pomaga, zgolj hitrost, da se Ronja zmede in ne ve več, kam je šla, potem jo pa Malan nekako ujame. Po tem se gre lovka hladit v »marmorni« bazenček.

Petros' second house

Petros' second house

After chasing cats Ronja always seeks to cool down

After chasing cats Ronja always seeks to cool down

Zvečer smo jedli črno ajdoto, ker je Gregor na kratkem kopalnem postanku ujel sipo, Malan  je že prej planirala delati ajdo s korenčkom in porom – no zdaj je dodala še sipo. Drugi dan se Gregor spet poda v lov, prinese ciplja in ono nevarno reč, o kateri sem mu govorila še pri Koroniju. Gre za velikega morskega zmaja Trachinus draco. Prve tri bodice prednje hrbtne plavuti in bodici na škržnih poklopcih imata strup, ki povzroča grozne bolečine (bistveno hujše kot škarpena). Sicer pa je ribica okusna in tradicionalna sestavina bouillabaissa. Gregor mi jo zato veselo privleče za sabo. »Pazi, da je ne boš brcnil« vpijem v vodo, sama pa si natikam debele gumijaste rokavice. A ni vrag, da ko jo previdno snemam s harpune začutim nekaj rahlega v kazalec in palec. In začne boleti. Ne hudo, pa vendar. Super! Iščem rano, je ni, odpiram internet za informacijo, ali je strup termolabilen, in je . Super, in že kurim prste z vžigalnikom, kot po piku os ali čebel, na katere sem alergična. Verjetno bi bila dovolj kopel v vroči vodi (40st. C že deaktivira strup).

Weeverfish - Trachinus draco and her poisonous spikes

Weeverfish - Trachinus draco and her poisonous spikes

An gill spike, that slightly got Malan. First aid: a very hot bath of affected finger

An gill spike, that slightly got Malan. First aid: a very hot bath of affected finger

Gregor preverja, kako da se je rokavica sploh prepičila. Verjetno me je res samo površinsko oplazilo. S skupnimi močmi in varovalnimi sredstvi ji odstraniva sporne bodice. Za večerjo bo brodet. Če jo bomo še kdaj ujeli, jo bomo pustili izdihniti na harpuni, nič evtanazije, ker te ravno ob premetavanju lahko oplazi.

detoxing methods

detoxing methods

IMG_0932

Preostanek dneva so bili neki šibki vetrovi in kar neki mešani valovi, da vse skupaj nisva mogla nič odjadrati. Na V strani Manija za zatočišče izbirajo Porto Kayo, sta pa tudi dva zaliva malo južneje potencialno ugodna. Teren tu je zelo kornatski, s podobno čisto svetlobo zvečer. Po konfiguraciji se nama zdi pravi zaliv Vathi, še bolj pa ko opaziva stranski zatrep, kamor se  parkiramo po sistemu »tuck in«. V mirnem vremenu to res ni problem. V čisto ozek zalivček ritensko, sidro vržemo na zaplato mivke, ki jo vidimo, nato pa Malan v svoji opravi (rdeče gumi cokle obvezne, ostalo opcijsko) priveže še Habibino ritko na levo in na desno stran. Tako nam noben veter nič ne more.

Mana equipped for "tuck in" anchoring style

Malan equipped for "tuck in" anchoring style

"Tuck in" in Vathi, tip of Mani

"Tuck in" in Vathi, tip of Mani

Lunca vstaja,v trikliniju srkava vino. Ronja meditira na desnem boku palube:

Miren zaliv, njegov zadnji zatrep,
malo prej sem polizala brujet
k’ je master na lovu bil
škržatki pojo, men je lepo
mal tut hudo
oh, ko bi znala jaz tut tko ujet
kak dober bi bil mačkin brujet!

Zaliv nam je tako všeč, da se ne bomo nič prestavljali. Popoldan začne pihati po bregu navzdol v glavnem delu zaliva (običajni pojavi katabatičnih vetrov), da se po sredini delajo kar penice. Pri nama pa nič oz. le rahlo vleče po grapi dol.

Tip of Mani reminds us on Kornati

Tip of Mani reminds us on Kornati

Ha, how it blows up here!

Ha, how it blows up here!

Zelo pametno sva se dala, se hvaliva sama sebe. Zakuriva Cobba. A ne mine dolgo, ko nam začne pihati v kljun. Aha, tisti glavni tok vetra po sosednjem bregu se je začel lomiti in piha v najin zatrep ravno obratno, kot bi pričakovala. Po prvi rundi pečenja gre Gregor pogledat, kako drži sidro. U, ne bo dobro – vleče! Več verige ne morem spustiti, saj sva že pri koncu zatrepa. »Daj mi malo sidro!«  kliče hišni potapljač. Pa le-tega težko kamorkoli zapiči, očitno je plast mivke tanka, zato pa tudi glavno sidro slabo drži. Postavi ju vzporedno in oba enako obremeniva. Na hitro pečeva in jeva, preden pade tema, Gregor znova preverja položaj sider in očitno ni zadovoljen: »OK, gremo!«. Že vžigam motor, on izpuli malo sidro, odveže obe vrvi. Premakneva se v glavni del zaliva, kjer sva med plavanjem sigurno videla mivko. Veter vleče pravokotno po hribu – če nas bo nosilo, nas bo sprva na odprto, ne takoj v skale. Metanje sidra morava ponoviti, saj v prvo ne drži. »Pa s čim smo si zdaj to zaslužili?« se spogledujeva. V drugo se morda za nekaj zatakne. Nastavljam alarme za noč, če bi popustilo: GPS, če se spremeni položaj za več kot 0,1 NM, depth alarm če bi globina narasla in shalow alarm če bi padla, kar vse pomeni, da bi nas sukalo ali odneslo nekam, kamor ne želimo.  Po vsej tej telovadbi pa čez 10 minut veter popolnoma umre…

Da ne bo prelahko, imamo zabavo še naslednji dan! Preden krenemo, Gregor kot dober kapitan poboža motor (jermeni, voda, olje…) in vidi neko čudno količino vode v predelkih pod motorjem – hladilna tekočina? Jaz preverim kalužo in  v njej je veliko vode, torej ni hladilna tekočina. Pokusim jo – je sladka in malo rdečkasta. Se nama je pa že zdelo, da zadnjem čase nekam hitro rabiva sladko vodo… Če puščajo tanki, sploh ne veva, kje bi se lotila. Pa le Gregor ugotovi, da se to cedi od zadaj, gre pogledat v »servisno omarico« in res je tam na dnu voda. Zdaj sem kriva jaz, ker sem v ta prostor nametala precej robe in gotovo kaj pritiska na cevi, ki gredo preko črpalke v kompresijsko posodo in naprej na pipe. Ko brišem vodo stlačena v tisti mali prostor, pa pobrišem še rjo na kompresijski posodi: lej ga vraga, tam je mali mehurček pod rdečo barvo in iz mehurčka se cedi voda. Kompresijska posoda za vodo ima luknjo, lepoooo. Poškodbo (ki ima tako pravilno obliko, da je morda celo kak rezervni varnostni sistem) zapacava s super vodoodpornim steel epoxy putyjem. Menda bo držalo. V prostor lahko nazaj namečem robo, vendar samo láhko – zato pride do rahle rošade stvari.

We had a water leackage - there was a hole on top od compression tank. We put som steel epoxy puty on it

We had a water leackage - there was a hole on top od compression tank. We put som steel epoxy puty on it

Preostanek dneva je skoraj idealen. V super vetercu, skoraj mirnem morju, vseskozi delujočo dobro internetno povezavo, da komuniciramo s kolegom, ki je kupil jadrnico v tujini in se sprašuje, kako z registracijo (Bine, welcome to the club!) prijadramo raztežaj do zadnjega prsta oz. otočka Elafonissos. Tam Ronja dirja po mivki, midva občudujeva mogočne brine in naravno potrimane grmičke vrste timijana.

Elafonissos

Elafonissos

Coridothymus capitatus

Coridothymus capitatus

respectable junipers

respectable junipers

Konec dneva in naslednji se sicer zagreni s slabimi novicami o naši Terri. To smo pričakovali, vendar je zelo hudo, ko pride.

Bibika ima spet muhe. Komande za sidro ne ubogajo. Gregor ugotovi, da je eden izmed kontaktov na notranji strani popolnoma korodiran. Kot da bi hodila vlaga zraven. Napeljavo je v Izoli naredil strokovnjak…

After we cleanedd all the corrosion. One wire is gone. And this new windlass was installed by "professional" only half a year ago.

After we cleanedd all the corrosion. One wire is gone. And this new windlass was installed by "professional" only half a year ago.

Z združenimi močmi na novo pricinava žice, Gregor s švicarjem globi vdolbino v plastiki in na debelo zapaca s črno Siko- Zadeva ponovno deluje, o mojstrih, ki lepo računajo, si pa spet misliva svoje.

Rt Manija in rt Melea imata oba lepa svetilnika – torej stavbici, ki se jima lahko reče svetilnik, sicer so v Grčiji to bolj železne palice z lučko na vrhu. Na Malei je tudi zelo izoliran samostanček.

Cape Tainaron lighthouse. A real rarity in Greece, usually there are only some metalic sticks

Cape Tainaron lighthouse. A real rarity in Greece, usually there are only some metalic sticks

Monastery on Cape Melea

Monastery on Cape Melea

Na vzhodu najbolj vzhodnega prsta je znamenitost mestece Monemvasia. Pravijo mu tudi grški Gibraltar. Skalo so v 6. stoletju povezali s celino z mostom, ki je bil na sredi dvižen. V 15. stoletju je bilo mesto, kar avtonomna država pravzaprav, na vrhuncu, njihov glavni posel je bil trgovanje. Pa ni važno ali pod benečansko ali otomansko vladavino. Pomemben del tega so bila vina in ker so Francozi rekli mesti Malvoise, se je to ime prijelo tudi za vina (bela in rdeča), pripeljana od tu. Avtomobili se pustijo pred mestnim obzidjem in skozi nizka vrata in zavit hodnik  vstopiš v srednjeveški labirint uličic. V baru Malvazija z odličnim razgledom na mesto in morje se ustaviva, prosiva za vino in ugotoviva, da malvazije nimajo. Ker je prepovedana. V modernem mestu zraven se sicer da dobiti na črno, ampak… Za današnje pojmovanje je grška malvazija sladko desertno vino. Ali trta, ki raste pri nas, Italiji in Švici, morda izvira od tu, bi pa še bilo za proučiti. Zgornje mestece si ogledamo v jutranjem hladu, saj se je treba povzpeti  za okoli 350 m, večino tega po serpentinasti tlakovani poti do zgornjih vrat. Od stavb zgornjega mesta stoji ohranjena le še cerkev Santa Maura na robu pečine, označen imajo še hamam, cisterne za vodo in citadelo. Spodnje mesto živi še danes in na vzhodnem robu hiše tudi rekonstruirajo (ali celo na novo gradijo?) z vestnim in okusnim posnemanjem. Dva hotelčka, več apartmajev, veliko mačk. Zelo okusno, vendar vse deluje nekako zaspano. Še ni sezona? Zgolj dve ali tri gostilne, štiri prodajalne kvazi art ali tradicionalnih prehrambnih izdelkov, ena mini galerija, vse v isti ulici, vse skupaj nič. Tole pa res ne znajo izkoristiti, sva razočarana, ker še vedno nisva prišla do primerne lončene posodice  za oljko, ki je vzklila iz semenčka, darilo prijateljice Saše. Začeli smo v jogurtovem kozarčku s puhlico z otoka Suska… Malega otroka čuvamo in prestavljamo, da ni na prevročem, na prepihu, na zatohlem…je počasen, kot kako starodavno drevo J. Enkrat bo pač zrel za prestavitev v kaj spodobnega.

galerija Monemvasia!!

Monemvazijska skala nas kar dobro ščiti pred sunki meltemija. Ko popoldan preneha pihati (žal pa ne tudi valovati), se prestaviva čimviše ob obali Peloponeza. Sidrišče sva si žal izbrala slabo, saj so v gostilni zakotne vasice imeli težek koncert do pol četrte zjutraj. Inštrumentalna glasba bi še šla, a zraven sta izmenično zavijala moški in ženska – monotono jamranje, brez ritma,  brez pravega glasu. Predvidevam, da tudi besedila nič pametnega ne povedo.


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: