Posted by: malanstrbenc | 03/05/2009

Viš, tam je Vis

img_0114Vis smo željno gledali že s Paklenih otokov, a je bil iz znanih razlogov oddaljen še kakšen teden…V zalivu Zavala blizu Starega Grada na Hvaru smo prevedrili najhujši jugo (in spremljajoči dež seveda). Pravzaprav smo bili zadnji dan v vzhodnem kraku zaliva Tiha, ker so naju iz bližnje Zavale pregnali ribiči »Ako može?«, ki so tam hoteli vreči mrežo čez pol ure. Sva jim hotela ugoditi in kot nalašč se ravno takrat zagozdi sidrna veriga v kolesju.  Ker veriga v prostoru za verigo nima veliko prostora in popolnoma prostega pada, jo je treba skozi na roke premetavati, če ne… Nabijava, cukava in se zmerjava, da končno sprostiva členke. Za trud bi morala reči ribičem, da nama kaj plena prinesejo.  Če ga je sploh kaj. Nama se niti ne da usposobit palico, saj razen ježev, kumar in girc ne vidiva ničesar.

viharno jadro v vlogi držalca smeri v veter na sidrišču

viharno jadro v vlogi držalca smeri v veter na sidrišču

Sicer pa Gregor kliče naokoli – v Slovenijo, od koder sva dobila jermene, kako bi prišla do manjših. Na pošto na Vis, koliko časa hodi pošiljka iz Slovenije. Mehanikarja na Braču, mehanikarja na Visu, trgovino z avtodeli na Braču, uvoznika jermenov znamke Gates blizu Splita. Najbolj realna varianta je, da nama serviser na Visu izmeri, kaj imava sedaj (vsak proizvajalec ima svoj način označevanja dolžin!), naroči pri svojem dostavljaču iz Splita ekvivalent a »nešto jače« in stvar pride še isti dan. Če nema ne bo v redu, bova prosila še Splitske uvoznike Donit, ki tudi lahko pošljejo po trajektu. Kako naj jim plačamo – »eh, pa če vam podarimo dva, samo da se izmažete iz tega«, je nadvse prijazen Dinko. V dežju zapustiva Hvar in v mnogo blažjem jugu uspešno zajadrava proti Visu. Na poti se zgodita dve razburljivosti: najprej veter odpihne klečalno podlogo, ki se suši. Ker je za dežurnega mašin mojstra zelo pomemben artikel, jo sklenemo reševat (uspe šele v četrto). Nekje na pol poti do Visa pa opazim ob levem boku želvo kareto.  Želvico pravzaprav, mladenko z 20 cm dolžine, ki jo veselo maha na jug. Kličem Gregorja in jo ravno še vidi, njegov komentar pa je – tole pa zlahka butneš… Ker imava jadra ravno lepo postavljena za orcanje (jadranje ostro v veter), ni prave volje, da bi to spreminjali in tako želvica hitro ostane zadaj, je ne slikamo ali sploh natančneje pogledamo. Naj se ima lepo.
Na Visu se najprej priveževa v zaselku Kut, kjer si tudi privoščiva ribico in škampe (sicer bi kaj drugega, a naju tako prepriča natakar, seveda da iztrži več denarja…). Sonček lepo greje, dežurni inkasant ne teži preveč, mojster Cipulin se hitro pripelje in obljubi pomoč pri jermenih.

Kut

Kut

img_0131

Ko se sprehajava po Visu naju preseneti dejstvo, da je vse še napol zaprto. Čeprav so prvomajski prazniki tu ne jemljejo, da bi to lahko bil začetek sezone. Razen na privezu – računajo ga 300 kun za najino dolžino barke, kar se nama zdi nekako veliko. Sicer pa je značilnost Visa, da dnevni vez ne računajo – samo nočitev. Čez dan lahko koristiš vodo, elektriko in v mestu tudi WC s tušem (res škoda, da ni še pralnega stroja na žetone) in če potem sklizneš na sidro, ti tega ne zamerijo. Raje porabiva vse te kune za kaj drugega. Vendar! Celo muzej z antičnimi ostanki je zaprt. Na mestu griča v severnem delu Visa je bila namreč prva grška kolonija na dalmatinskih otokih – Issa. Od nje sva lahko videla nekaj kamnov na starem pokopališču za tenis igrišči. Na mestu rimskega gledališča je samostanski vrt, od rimskih term pa je tudi ostalo nekaj mozaikov. Vse zaklenjeno, skoraj neoznačeno. Res škoda.

img_0156

rimske terme v Issi

rimske terme v Issi

Tudi za vsemi ostanki trdnjav in stolpov iz avstroogrskih časov tičijo zgodbice, pa jih ne znajo iztržiti. Še najbolj ti je jasno, kaj predstavljajo bunkerji in zaklonišča za podmornice – iz časov zlate dobe JLA, ko je bil Vis nedostopen za tujce.

avstroogrska?

avstroogrska?

img_0189

Na predpraznični dan dočakava jermene. Ne boste verjeli, izgledajo prav konkretno dobri in po dimenziji tudi pašejo. Mojster Cipulin (zrhita vam barko ali avto, pa izposoja skuterje – pri Tom in Jerriju prav nasproti trajekta) se pripelje do hotela Issa, midva pa priveslava iz najinega sidrišča. Upava, da si je vzel kaj provizije pri tej dostavi, saj računa itak ni.
img_0169

Za živel prvi maj najameva skuter (prvič voziva kaj takega, zato je zabava neizmerna!). Ronja mora čuvat barko.

spodaj je Vis

spodaj je Vis

img_0298

Greva pogledat v notranjost Visa, kje so vinogradi. Več kot na »pobočjih« kot sem se izrazila v planu poti, jih je na poljih. Največ na Dračevem in Pliskem polju, tudi na Borovem polju in Podhumlju.

Plisko polje

Plisko polje

Male (in večinoma zelo stare) trtice so ravno pognale prve sveže zelene listke. Največ je malega plavca in bele vugave, nekaj tudi kuča (omenja se tudi kurteloc in kurteloška, ki ju kot vino ne poznava),

img_0213

img_0216

Da bi se ustavljala v kleteh in pokušala, je utopično, saj še prodajalne v mestu ne delujejo, »seoska domačinstva« so sumljivo opuščena…pa itak nimava kam flaškonov dati…se pa vidi, da nekateri lepo obnavljajo domačije…

img_0223

Preostane nama hribolazenje ali približek tega. Najprej do Titove špilje. Je skoraj neoznačena, saj res tudi ni kaj dosti videti. Zadnjih  100 metrov skuterček po cesti ne more vleči obeh, pa Malan pešači. img_0230

Do jam, kjer naj bi delovalo vrhovno partizansko poveljstvo konec 43 in 44 leta, so zgrajene stopnice.

Titova špilja

Titova špilja

Od tu naprej tudi vodi neka potka in namalane Knafeljčeve markacije, tablica pa pravi, da naj bi bilo 1h do Sv. Duha. Izziv seveda, prej kot v pol ure sva gor (to je predvrh najvišje točke Visa Hum, kjer so še vedno vojaški stolpi in radarji). Od male stare cerkvice se odpre čudovit pogled na Komižo ter otoka Svetac in Jabuko v daljavi. img_0238

Komiža

Komiža

Ophrys holosericeaOphrys holosericea v odcvetanju

Na poti pa srečam še znano orhidejo čmrljeliko mačje uho.  Je že skoraj odcvetela, očitno je njen čas že mimo, pa se je skrivala še tu, na višini.

Mačja ušesa (Ophrys) sodijo med morda najbolj nenavadne divje rastoče orhideje mediteranskega prostora. Se redko pojavljajo, so nizke rasti in tudi zaradi nazadovanja njihovih populacij ljudem malo znane.

Zapletene strukture, dlačice in barvni vzorci mačjih ušes niso  same sebi namen, ampak so namenjene pritegovanju opraševalcev. Cvet, predvsem medena usta, s svojo obliko in barvnim vzorcem ponazarja samice določene vrste insekta, oddajajo pa tudi ustrezne feromone in zacvetijo, ko samice, ki jih oponaša, še niso aktivne. p4222032Ogoljufani samec se le redko odloči za ponovno sedanje na cvet iste  vrste zato se predvideva, da se opraši le okoli 10% cvetov. Razmnoževanje je počasno tudi zato, ker rastkinica za uspešno vzklitje  potrebuje še ustrezno simbiozo z glivami.

Mačja ušesa uspevajo predvsem na sončnih, negnojenih, zmerno suhih do svežih travnikih in košenicah.  Zaradi svoje ogroženosti so številne označene kot ranljive vrste.

Nato poiščeva vas Talež, do katere sva skoraj pripešačila lani in zaliva Taleška Vela. Ko priprdiva v vas Duboka praktično na dvorišča hiš, v opravičilo teti, ki naju gleda, postaviva vprašanje, če se gre tu na Talež (čeprav po zemljevidu dobro vem, kje je). Gospa čisto neverjetno prijazno kima, nama kaže, gre z nama 50 metrov, spet kaže in razlaga, prepričuje, da lahko z mopedom itd. Pa naredi kaj takega na slovenskem podeželju, ne da bi te kamenjali, grdo gledali ali vsaj v mislih zmerjali z neslanim Ljubljančanom! Talež pa sploh ni več vas v pravem pomenu besede temveč odlično renovirana gručica treh hiš, ki se oddajajo 6-12 osebam, imajo skupno dvorišče, jedilnico, bazen, gardelo itd., vse precej lično in gotovo za to ceno bolje kot kje v Toskani. Preverite  http://www.vis-talez.com
img_0253 img_0254

img_0261

img_0262

img_0268

Dedinja posesti, ki sicer danes živi v Zagrebu, prijetno poklepeta z nama, potoži nad vremenom in zaspanostjo domačinov (tudi mehanik je govoril podobno!) nama pokaže z roba (bivše vojaške ploščadi), kje so kamenodobna nahajališča (ravno tisti grič, do katerega sva zlezla lani) in naju po cvetoči poti napoti še na Glavico, kjer so danes ostanki bunkerjev, daleč pred našim štetjem pa naj bi stal tevtonski svetilnik. Potka je posejana z vsemi možnimi cvetlicami, ponovijo se skoraj vse orhideje, obdaja naju rožmarinovo-smiljevo-borova vonjava. Vis bi se moral reklamirati kot kolesarski otok prav izven glavne sezone (in običajno ne dežuje toliko kot letos!).
img_0286

Vrneva se v Vis in želiva kaj prigrizniti in popiti v simpatični konobi, za katerio so včeraj rekli, da se danes odpre. Ampak šele ob šestih. Bi lahko vseeno že zdaj nekaj malega prigriznili – povpraša Gregor ob pol petih. U šest – je odgovor. Ma pejte se solit zaspanci! Greva spečt sama komiško/viško pogačo na barko. Sicer testo ni ravno »vzkisnulo« (Viško narečje), zato grem jutri kupit instant kvas. p5012222

Ne boste verjeli, v soboto pa je celo delovala ena vinoteka, Roki’s. Mimo njihove domačije sva se peljala, po brošuri sodeč imajo kot samostojni vinogradniki še največ posesti, po spominu sodeč pa ne bova razočarana. Zadnjih kun se znebim na tržnici in na pivu. Pa se Gregor spomni, da ne bi bilo neumno imeti italijansko zastavo ter jo celo najde v miniaturni trgovini. Mora na bankomat in spet imamo 67 kun preveč. Znova naredim 10 korakov do tržnice, hm, slane sardele 40 kun, kapre 20. A šta dobijem za 7 kuna? Nič, si mislim, a ne, ata pa mi potisne še dva šopa mlade čebule. Odlično.

Še zadnji dan neugodnega vetra preživiva v zalivčku Rogačić malo severozahodno od Viške luke. Najprej sidrava v zahodnem kraku, a močan veter pihne čez tisto malo kopnega, zato se prestaviva v južni krak prav pred naselje. Na barki imava dober vodniček »808«, v katerem Karl Bestaendig za dobesedno 808 zalivov po vzhodni jadranski obali podaja opise in s puščicami označuje, pred katerimi vetrovi je zaliv varen. Danes veva, da so nekateri od teh opisov tudi malo površni in podani zgolj na podlagi geografije  – če je odprt zaliv na vzhod, potem je po logiki varen za vse od N prek W do S, mar ne? No, pa vedno ni tako. O štorijah s sidranjem bom napisala morda poseben prispevek, tu naj omenim, da včasih vseeno kaj »pihne preko«, pogosto se veter lokalno uklanja (v tem primeru je pihal NW, pa je v enem kraku zaliva postal W, v drugem pa N: v obeh primerih neidealno oz. se nisi mogel skriti). Sicer je še bolj pomembno, da se umakneš pred valovi kot pa vetrom, a lej ga vraga, ti se tudi uklanjajo in odbijajo. Te informacije so v omenjenem navtičnem vodniku (»pilotu«) pomanjkljive, v drugih pilotih pa so sidrišča še toliko manj obravnavana. Za eno noč skleneva, da bo v redu, za večerni sprehod se odpeljemo v »podmorniško luknjo« in okolico, Gregor tudi plava prostovoljno v 16 stopinj vode.

img_0319

reševanje Ronjine postelje, ki jo je dobil nepričakovan piš

reševanje Ronjine postelje, ki jo je dobil nepričakovan piš

Za večerjo prvič v sezoni zakurimo Cobb-a in krstimo njegov »vok«, v katerem zabrbotajo (španski…) lignji v omaki. Ja, ribarnica pa v soboto ni delala.

img_0340img_0348

Ob polnoči se ob škripanju, tuljenju vetra v jamboru in udarjanju dvižnic zbudim in v salonu malo s strahom dežuram, če bi sidro popustilo. Na globinomeru imava sicer nastavljen alarm, če bi postalo pod barko preplitvo in na GPSju »anchor drag« – če bi se pozicija barke preveč spremenila, a glede na ozkost zaliva mislim, da je vstajanje in oblačenje zguba časa, če se je treba skobacati do vžiga motorja za rešitev situacije. Kapitan pa v tem zibanju prav trdno spi. V drugem delu noči se veter pomiri, a začne zjutraj z vzhoda, da nama nosi valove v zaliv. Ah, pojdiva končno na drugo stran otoka, si misliva. Zaplujeva iz zaliva in že čez barko leti pršec, Habibi se ne premika skoraj nikamor, dokler barba ne pohodi gasa (prav nič ne škodi, če imamo pod plastiko skritih nekaj več konjev!). EEERRR, a je bilo tole napovedano? Zatečeva se v Viško luko, k t.i. češki vili. Nisva edina…

img_0356

Čez dobri dve uri zgleda bolje, spet poskusiva proti vzhodu in spet ne gre. Pa nič, gremo z vetrom in valovi v polkrmo po severni strani proti Komiži. Izredno zanimiv zaliv Stiniva na jugu lahko prideva nekoč v prihodnosti še lažje raziskovat z morskimi kajaki, proti Komiži pa gre zdaj na zastonj, se tolaživa. Pravzaprav gre lepo do Biševa. Tu najdeva idiličen zaliv Porat, malo sicer guncajo čez noč valovi, a zdaj smo tega že navajeni. Še antena je na griču, da lahko tole moje žlabudranje pošljem v blog. Ronja uživa na mivkasti plaži, poleg trte in rožic opazimo še živalsko prijateljico kobranko – tu ji pravijo ribarica, in tako kot mi uživa na sončku, katerega je za te čase nekam premalo.

img_0384

plavac mali

plavac mali

Natrix tesselata

Natrix tesselata

Povabiva se v pontonsko konobo, ki pa je nenavadno odprta od začetka aprila do konca oktobra. Dobiva lahko baje vse, ostaneva pri vinu in pršutu. Plavac je prav iz tu, Biševski in prav odličen. Harmoničen, s prijetno blago kislinico in niti slučajno kake miševine, ki jo tovoriva še s Hvara. Za biševsko belo domači fant pravi, da ni kvalitetno,  zato točijo viško vugavo. Padajo še debate o recesiji (mimogrede, hrvaški radio ne teži toliko z njo, pa tudi o slo-hrv sporih ne), motorjih in jermenih, požarih in požigalcih. Poleg vsega pa je to tretja ali četrta lokacija, za katero izveva, da jo pogosto obiskuje Kučan…mogoče se Hrvatom zdi vsak majhen sivolas Slovenec Kučan?

img_0412

Pa pojdimo jutri ven iz Hrvaške. Sploh zato, ker nimamo več veljavne “vinjete”.


Responses

  1. Pozdrav iz Žalca… redno spremljamo vajine pripetije in uživamo v pohodih po jadranski obali. Sploh pa se nam cedijo sline ob vseh dobrotah, ki ju omenjate! Srečno pot z novimi jermeni!

  2. Pozdrav v Žalec nazaj. Upam, da je Tian srečen, da je dobil flaško nazaj. Midva se zdaj počutiva, kot da bi bila v eni znani namizni igri, hmm, kako se ji že reče, ko kupuješ zemljo in gradiš hotelčke…
    Sicer je pa Italija pač Italijanska. Aja, Ronja požema valove občudovanja. Bi lahko tržil Airedale tukaj…

  3. Haaalooooo,

    a se tok dogaja ali je italijanska obala tok dolgočasna?
    Jaz čekiram in čekiram, pa nič novega…

    Upam, da je prvo😉

    LP Urša

    • Ja, vidiva, da smo vas že malo razvadili z ažurnimi posti. Ne smete imeti prevelikih pričakovanj, ker če ni signala…no, obstaja pa resda ena taka siva škatla, satelitska povezava, pa kapitan bo kmalu imel rojstni dan in malo kasneje še Ronja… če bi bralci skup stopili…🙂😉

      • Be more specific!
        – kdaj ma Grega RD?
        – kaj natančno je mišljeno pod “ena taka siva škatla” – najbrž čist vsaka tud ni dobra😉

        Potem pa…

        LP Urša

  4. OJLA!

    Neither of those but technical problems.
    Tile Italijani, ki vsak za pasom nosi dva mobitela, nimajo nikjer štacune z njimi! No, je bila potem v Otrantu, ko je bilo že mal brezveze pozno. Tako da sva bla brez interneta, zdaj sva pa že na Krfu, pa bomo to sredili.
    Še vedno se mamo fajn.
    Gregor, Malan, Ronja

  5. Ah, Porat… mivka, konoba i braća Tomići… a je bil Veljko al Krešo (ta okrogli, ki nalaga, da sam seb verjame)? Sem potočil solzo na Prugi, ko je odrinila s pomolčiča in me po 14 dneh odpeljala nazaj v realnost…
    Še dobro, da sta ostala pri pršutu, drugače bi spoznala, da so cene za jedriličarje tam tudi izven sezone astronomske. No, vsaj za tiste, ki rentajo.
    Keep going guys!😉

  6. Petek je!!! No, jedriličarjem je verjetno vseeno a😀
    Res smo poste čakali, potem pa se le spomnim da bi malo tule pošpegala in JESSS, vidva že v Grčiji! Upam da dalje uživata v Monopoliju, mi vam bomo pa še naprej fouš, pa smo zmenjeni🙂
    Čakamo nadaljne javljanje!

  7. Krešo je nakladal, Velko pa kako pametno rekel okoli, guess what – jermenov!
    Maja, res imava vedno večje probleme s tem, kateri dan je danes, ali včerjaj ali kaj že. Potem naju pa neprijetno presenetijo zaprta vrata uradnikov, ko prideva v mesto…
    Drugače se ufuravava v ta način življenja in se druživa s sotrpini na mestnih pomolih.

  8. Pozdravljena!
    Ta čast naju je doletela, da nama je bil zaupan naslov vajinega bloga. Z zanimanjem vaju bova spremljala. Imejta se lepo, veliko sreče in lepega vremena ter nasploh veliko čudovitih ur.
    Vama iz srca želiva
    Jožica in Edi

    • Prav lepo in hvala! Lepo se imejte tudi vi, saj bo tudi v Slo zdaj čas poletja in počitnikovanja.


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: