Posted by: malanstrbenc | 21/12/2008

o dnevnikih

dnevnikiNa barki Habibi se vodi ladijski dnevnik (če se ne motim, je to celo obveza po kakem predpisu). Vanj bi moral vpisati vse ključne dogodke in vsekakor bi moral biti prvi dnevni zapis storjen pred dvigovanjem sidra: lokacija, ura, stanje morja, ozračja, veter, kurs, planiran cilj. Nadaljuješ z opisom postavitve jader, spremembami v morju, vetru, vidljivosti, spremembe kurza in nepredvidenih dogodkov. Temu težko ugodim, saj sem pred dvigovanjem sidra okupirana s pospravljanjem, nato me okupira dvigovanje sidra (ali odvezovanje priveznih vrvi), sledi pospravljanje kar smo spregledali in zdaj leti po tleh, ponavadi se nadaljuje v delo z jadri, preklapljanje raznih stikal, splošno suportiranje kapitana, nekje vmes pa še navigacija. Če počenjamo kaj drugega (izlet na kopno, plavanje, kulinarični podvigi) potem počnem kaj drugega in ne pišem dnevnika… V knjigarni lahko kupiš estetsko vezan ladijski dnevnik, ki ima že izdelane rubrike, da česa ne pozabiš vpisati. Zraven pa ima bolj malo prostora za bolj poetične, humoristične ali natančne opise dogajanja in videnega, kar seveda šele daje dnevniku pravo vrednost. Ena varianta tega prednatisnjenega dnevnika v slovenščini ima prostor (koordinatna mreža!?) za vris zaliva in stanja dna ali pomola ali drugih faktorjev, pomembnih za pristajanje/sidranje. Kar je seveda neumno, saj take podatke dodajaš na zemljevide in/ali pilote, ker bodo le tam res na hitro na voljo našim zanamcem ali nam ob ponovnem obisku.

Nekateri vseeno vestno pišejo te podatke + nekaj dodatnih podatkov o dogajanju ali okolju, grozna stvar pa se zgodi, ko suhoparni opisi dnevne rutine postanejo knjiga, s katero kakšen nadebudni (slovenski) cirkumnavigator skuša pokriti del stroškov za svoje podvige. V sodobnem času, ko vsak tretji “intelektualec”, vsaka sedma gospodinja in vsak peti mozoljar pišejo bloge, se tudi ladijski dnevniški zapisi selijo na internet. V osnovi s tem ni nič narobe, stvar ima namen za sporočanje “še smo živi, mamo se fajn” ali “komaj smo živi, blagor vam” znancem ali sponzorjem. Tudi midva sva to začela početi in celo še preden sva res šla na pot, haha. Če pa iz tega neposredno nastane knjiga, je pa zelo narobe. Redki so popotniki, ki so po zapisih s svojih potovanj napisali simpatične ali celo globoke romane. Ker morajo jadralci obvladati toliko drugih bolj zemeljskih (morskih..) spretnosti, umetnost besede (očitno pa tudi sposobnost kompleksnega doživljanja okolice) pride bolj na zadnje mesto. Razen Jožeta Mušiča druge slovenske literature ne priporočam.a04cd5ca0719239877156731a47d990f-c500

Na Habibiki se nahaja tudi zeleni zvezek. Vanj se zapisujejo vsi sprotni servisi, vsi planirani servisi in opravljena dejanja, servisne želje in druge ideje, stanje motorja. Poleg tega pa je notri še rubrika “lokacija stvari”, ki se stalno spreminja. Preden besno začneš iskati kakšen rezervni del, orodje ali pripomoček, ki so vsi “zelo” intuitivno na tesno pospravljeni v luknje pod sedeži, posteljami ali zatlačeni za drugo opremo, se splača preveriti, kaj o tem poreče zeleni zvezek.

Na kopnem, v Homcu, vodimo/smo vodili še naslednje: dnevnik potovanj (iz tu zapis Quest for Habibi), dnevnik tur in izletov (hribi, gore, smučanja, kolesarske ture in do leta 2006 tudi jadranja) ter Ronjin dnevnik. Težim k temu, da bi bilo zdaj vse združeno z ladijskim dnevnikom. Občasno se v mojih dnevnikih znajdejo preproste skice, posušeni cvetovi, turistične vstopnice, ter kakšen naključni dovolj ploščat suvenirček. Nedavno sem kupila knjigo “The ilustrated journal“, ki mi je razkril skrivnosti res lepih potovalnih dnevnikov (in nekaj neumnih). Opremo imam (všeč so mi zgolj akvarelni – torej ustrezen pair, watercolor barvice, tuš), tako da se bo po planu poleg ladijskih zapisov vseeno ustvarjalo še kaj paralelno.

Dnevnik sem začela pisati takoj, ko sem v osnovni šoli prebrala Hišo Ane Frank. Sprva so bila to kracanja zaradi kracanja. V najstniških letih so se razvila v težke eseje, ki jih danes verjetno ne razumem več. Po dvajsetem se najdejo le še zelo omejena obdobja pisanja. Ker mi ni več treba filozofirati…

Razlogi za pisanje “nepotrebnega” dnevnika (ne upoštevam npr. službenih laboratorijskih ali že omenjenih ladijskih dnevnikov):

1. osamljenost, svoja razmišljanja in pogovore zliješ na papir (-> najstniška leta)

2. želja po promoviranju ali vsiljevanju drugim ljudem (blogi!)

3. ekstremna pozabljivost (s prebiranjem starih zapisov prijetno obujaš spomine ali razrešiš domače prepire stila “koliko let že jadramo” ali “kje smo smučali 2003” ipd. pomaga tudi pametno arhiviranje fotografij)

4. bo še prav prišlo (želja po zaslužku, promoviranju ali če nas nekoč napade pozabljivost)

5. napadi izredne jeze ali žalosti (treba se je olajšati, povezava s točko 1)

Nobeden od njih pa ni prav preveč pameten. Še najbolj bi bil opravičljiv 4., v kolikor je govora o kaki beležki v žepu (dnevniki Moleskin), vanj hitro zapišeš bistre misli, ko te obidejo iz lastnih možganov ali ko jih izreka aktivna družba, s katero si na sproščeni večerji ali pa na dolgi nočni plovbi. Res je škoda teh pozabljenih cvetk, a zame so, čeprav sem pisun, večinoma že prehitre. Gregor je predlagal, da take snemam na diktafon in prepisujem kasneje. Dedek Mraz, si torej slišal?

Znani so tudi scrapbook (slovenski prevod potreben). Kombinacija albuma s fotografijami, zapisi bistrih misli, izrezki, okraski, papirčki, zamaški inpodobno, kar se nabere v povezavi z neko osebo. Niso pravi dnevniki, so pa simpatična darila.ccc08fb626459ada18053c8bbc72dc76-c500


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: