Posted by: malanstrbenc | 24/11/2008

Quest for Habibi

zemljevid-iz-ngV nasprotju z večino ostalih zgodb na tematiko odplutja se naša ne začne z zgodovino, koliko let smo to načrtovali in kako živimo z morjem že od malega (če izvzamemo slovensko tradicijo, da smo vsi poleti dopustovali na Jadranu – a nekateri smo pri tem trpeli). Še za prvomajske praznike sva modrovala v kičastem zahodu pred prijateljevo prikolico v medulinskem kampu, kako je teden čarteriranja vedno predrag in vedno prekratek. Ob nadaljevanju debate o globalnih in povsem hišno lokalnih ekstencialnih dilemah pa je iz Gregorja privrelo »Kar na barko bom šou živet, polhn kufer mam vsega!« in se nadaljevalo v domači prepir »Kako barko, kje si to videl, norec!« z moje strani, ki sem imela že ‘polhn kufr’ njegovega obupovanja nad običajnimi razmerami.

Pustimo na strani, da sva pred kakim letom v Konzorciju namesto novega jadralskega priročnika kupila Sail up and sail (‘prodaj imetje in odpluj’). Recimo, da nama je bila samo naslovnica všeč. Tistega maja sem nato skušala splanirati dolgo odlašani izlet v London, predvsem izbrati idealni termin za ogled botaničnih vrtov Kew, Gregor pa je inkognito začel brkljati po internetu, kako se sploh barke prodajajo. Ko je odkril ‘boatsheds’ in ‘my yachts’ sem seveda poškilila, kaj to gleda in mu ob naslednji priliki iz službenega interneta (kjer zaradi hitrosti povezave tudi res kaj najdeš) posredovala sličico jole Blue Duck v stilu – »lej, tako bi pa res imela«. »Tako tradicionalno, skoraj malo starinsko, ali pa tako, ali pa tako…« najdem še dve nekje v Španiji. Gregor se nad modro raco čisto navduši in se sprašuje, le čemu tako nizka cena in čemu pravzaprav na Jadranu nobene ponudbe, razen čarterskih bark. Te so plastične, imajo preveč spalnic, prevelike mize in previsoke cene.

Istočasno izvem, da ga je potovalna agencija nekaj polomila in iz Londona nimava leta za nazaj. Vrnejo denar, a rezervirana dneva dopusta ostaneta, zato hitro odločim – »Pojdiva na izlet v Grčijo, da v živo vidiva, kako je s temi barkami!«. Še nikoli nisva bila tam, a s pomočjo interneta optimistično postavim plan poti, seznam bark, ki bi jih želela ogledati, pa sestavim pri tistem posredniku, ki oglaša modro raco in mi tudi promptno ogovarja na vprašanja. Ti agenti so sicer angleški, a imajo izpostavo na grškem otoku Lefkas, v okolici katerega je veliko bark naprodaj, dve cenovno ugodni pa sta na suhem v Saronskem zalivu. Kako ju najti, dobiva navodila.

Oče se pripelje na izlet, čuval bo psa in balkonsko rastlinje, pa še naju spravi na Brnik. Letiva prek Budimpešte v Atene. Na obeh letih je za malico enak sendvič, plastenko vode mi pa na pregledu mečejo v smeti, čeprav sem jo kupila znotraj carinske cone… Na atenskem letališču začuda takoj najdeva avtobus 93, ki vozi v Pirej. Zadnji del vožnje poteka ob morju in navdušujeva se, da izgleda Grčija zaenkrat prav lepo urejena v primerjavi z jugom Italije, koder sva bila na ponesrečenem potovanju lani. Da vse ni gladko, sem v ogromnem pristanišču Pireja malo zmedena, kam je treba iti. Spraševanje ne pomaga, ker za sosednje agencije nihče ne ve nič. Ne samo vsaka firma, vsaka linija ima svoje okence za prodajo kart. Do odhoda trajekta pa le 5 minut… Pa sva že na krovu in se peljemo proti otoku Aegina. Ne načudiva se še dobro mega križarkam in romantični štirijambornici Seacloud v velikem pristanišču, ko že imam priliko preklinjati Hungarian Airlines – iz nahrbtnika sta ‘ušla’ daljnogled in plavalna očala.

sea-cloud-v-pireju1

trajekt-na-aegino1

Prispeva v mesto Aegina na otoku Aegina, ki je sicer majhno, a penziona Elektra ne najdeva takoj (orientacijska točka – policijska postaja, je neprepoznavna). Vprašava izposojevalca koles in iz vljudnosti tudi takoj najameva kolesi , za jutri. Penzionček je nadvse simpatičen, funkcionalen in ugoden, kolesi pa sta verjetno najslabše baže na otoku. Odškripava in odšklopotava mimo apolonovega stebra do kvazi plaže, kratko plavanje vzbudi apetit po lokalni specialiteti, ki visi pred mnogimi gostilnami: na soncu izsušena hobotnica na žaru. V cenovno ugodnejši gostilni ta jed in opevano vino retsina ne izpadeta nič posebnega. Bolj je zanimiva solata, v kateri prevladujejo poganjki kaper (z listi vred), gratis uozo pa zadevo tudi malo reši.

aegina-apolonov-steber

aegina-stolp-markellos

aegina

Zjutraj po cesti na sever proti delavnici/suhem privezu Asparakis. Imela sem meglene satelitske posnetke, tokrat sem prvič uporabljala Google maps, pa se mi je zdelo, da bi moralo biti 7-8 km razdalje. Hitro pa je jasno, da nameravani ovinek do Aphaeinega templja (15 km in 300 višinskih metrov) s takima kripama, ki ju poganjava, odpade. Asparakisovo dvorišče najdeva in modro raco tudi. Ker rabiva še ključe, Asparakisa kličeva, pa je takoj zmeda zaradi številk – tiste, ki nam jih je poslal agent, ne delajo, napisane na steni barake so malo drugačne. Očitno so pred stacionalno številko Grki pred kratkim vrinili 2, pred mobilno pa 6 (kar kasneje tudi odkrijem v nekem lokalnem vodiču). Ko le pride majster s ključi, je to tudi vse kolikor se nama posveti, na ladjo morava splezati preko skal in ladijske lestvice, ki jo potegneva dol, vkrcavanje v kokpit je oteženo zaradi zimskega šotora in vetrnega pilota. Romantično malo starinska notranjost se izkaže za starinsko nevzdrževano oguljeno. Povezava med sprednjo in zadnjo kabino je onemogočena zaradi ogromnih ‘bomb’ za ogrevalno peč. Hmm, a to se dobi za tak denar? Stvar je taka, da ko sva mentalno prihranke za hišo preusmerila v barko, sva mislila, da se s tem izogneva zidanju, vrtanju, adaptiranju … Odškripava nazaj v mesto, ponovno obiščeva plažo in ugotoviva, da je druga aeginska specialiteta, pistacije, bistveno bolj vredna te oznake. Seveda sva jih kupila premalo, kar ugotoviva prepozno. Ob dveh se morava vkrcati na edini trajekt, če želiva še danes do mesta na istoimenskem otoku Poros, kjer naj bi videla naslednjo barko na seznamu. Grški trajekti se skušajo držati urnika – če zamujajo, hočejo vse nadoknaditi pri pristajanju. Ko se bliža pomolu, tečeva proti njemu in sva že pozna; po ekspres komunikaciji »Ver du ju go?« »Poros« »Kvik, kvik, đump« skačeva na platfomo, ki se je že odlepila od pomola. Ko najdeva sedeže in tudi že pivo vidim, da je šele zdaj prava ura za odhod, torej je prehiteval za 3-4 minute.trajekt-na-poros1

V 1 uri sva v simpatičnem mestecu Poros. Na poizvedovanje, kje bi bil Poros Yacht Sevice začudeno gledajo, ah Vikosa Vangelisa pa seveda poznajo, mi hočejo dati njegov telefon. Pa saj ga imam. Zato kličem, Vikos nas čisto nič po grško pričakuje, naj greva samo naravnost, čez 10 minut bo tam, toliko pa traja tudi nama. Vikos Marine trgovina: »Tudi če IKEA nima, pri nas imamo« se glasi pozdravni napis. Počakamo še brata, ki pripelje potrebni čoln, ker je ladja na drugi strani preliva, na kopnem Peloponeza pravzaprav. Vmes se pojavi švedska družina, ki bi prevzela svojo jadrnico, ki je tudi preko. Zato v plitvo banjico spravimo še Svena, valovi pa postajajo čedalje večji. Vikos mora vstati, da drži ravnotežje in trdi, da se počuti že kot beneški gondoljer. Prvi vtis nad Contest 36 je slab, saj je podvozje kar dobro obdelano. Kokpit in notranjost, če odmislimo prah, pa sta že druga zgodba. Vikos se začudi, ko poveva trenutno zahtevano ceno. Lastnik je popokal kovčke in sedaj živi na Tajskem, hramba barke tudi nekaj stane, zato bi se je rad čimprej rešil. Vikos sugerira, kako malo bi stalo potrebno popravilo pred splutjem. Motor je popolnoma nov… Nekako nimava dovolj časa za razmišljanje, kako bi organizirala servis kar pri njemu in kje je bolje iti »domov«, čez korintski kanal ali okoli… ker se nama že mudi nazaj v mestece, da ujameva še zadnjega ‘letečega delfina’ za Atene. Ta vožnja je hitra, udobna, pa še tisti tempelj na Aegini, ki nama je zjutraj »ušel«, zdaj uzreva z druge strani.

mesto-poros1

barke-na-suhem

Iz Pireja se podava z metrojem v središče Aten, kjer imava rezerviran poceni hotelček. Ta seveda ni dober za nič drugega kot prespati, zato pa je prvovrsten pogled na Akropolo z okna na hodniku čisti bonus. Ker je bil dan že dolg, sva planirala samo na hitro nekaj pojesti, a končava z nočni sprehajanjem okoli akropole, zakulisnem poslušanju koncerta neke verjetno zelo znane pevke v Dionisovem teatru, odkritjem lokalnega zbirališča mladine na prepadnih skalah, restavracija na pločniku pa je prinesla take suvlakije in jajčevce v solati, da sva dobila precej napačen drugi vtis o grški kulinariki (od takrat je šlo samo še navzdol).

akropola-ponocihefajstov-tempelj-atenevecerja-na-atenski-ulicivsakdanji-evzon

Drugi dan je še toliko časa, da greva mimo parlamenta in nepražnje oblečenih evzonov do zeusovega templja. Ugotavljava, da se klateški psi zadržujejo po ulicah in v bližini prodajaln vstopnic, mački pa se potikajo po parkih. Atenski transport ni enostaven, a vsaj informacije v malem vodničku držijo. Do postaje busa 51 ni blizu, ta pelje na bus terminal A, kjer štartajo busi za zahod države. A sedaj se zalomi – v pisarni ustrezne linije izveva, da so vse karte za Lefkas razprodane, tudi za naslednje tri avtobuse. Enega od naju grabi bes, drugega obup. Prodajalec je simpatetičen do stiske in predlaga, da naju napiše na čakalno listo, če koga ne bo. Gregor gre kupit vodo, jaz pa razmišljam o alternativnih variantah prevoza (npr. do Krfa/Igoumenitse in od tam nazaj z ladjo?), preden vse skupaj opustiva ali pa greva nazaj na otok pistacij. Ko se približam okencem, vidim poleg krfovskega napis ΠΡΕBΕΖA. Preveza? Pa saj to je tam, na kopnem, nasproti Lefkasa na otoku. »Da, kdaj želite odpotovati, sedaj?« »Kdaj sedaj?« »Ob dvanajstih«. »In ura je?« »11.55«. »Jaja, prosim dve karti,« plačujem in se že derem, »kje si Grega, gremo na bus!« Ta avtobus je celo napol prazen. Intrigantno, verjetno Grki niso v osnovi neprijazni in nepripravljeni pomagati, enostavno ne vejo, da vozi sosednja firma na zelo podobni poti in zato ne iščejo alternativne rešitve za nesrečne turiste. Vožnja naj bi trajala 6 ur, pa zaradi neplaniranega postanka konča na 7. Iz kretenj in akcij voznika, ko stojimo potniki v zasilni senci, sklepava, da se je zamašil filter za gorivo. Mimogrede posnamem kratek šolski film za svoje študente o avtotomiji repa: Na zapuščeno dvorišče, kjer čakamo, pridrvi kuščar in zbeži na drevo, za njim kača, ki nekaj sekund opazuje nenavadno koncentracijo ljudi in se obrne. Kuščar je bil videti sumljivo kratkorep. Malo pogledam med travo in res ga najdem – odvržen rep, s katerim je skušal preslepiti kačo. Rep se zvija še par minut.avtotomija-repa-kuscar

V Prevezi preverjava možnosti transporta še do Lefkasa, a k sreči kličeva prej še agentskega predstavnika Mika, s katerim naj bi se dobila jutri. Ta pojasni, da si bomo ogledali nekaj bark prav v Prevezi, svetuje nama hotel, kjer naj se nastaniva in naju bi zjutraj pobral, popoldan pa odpeljal na Lefkas. Spet skoraj vse odlično, le kopanja se nama manjka. Receptor hotela trdi, da je primerna plaža precej daleč. Jutranje srečanje z Mikom je prisrčno, na podlagi mojega seznama želja je izdelal svojega, saj ena ni več naprodaj, ena je že prodana, nekatere trenutno plujejo in jih ne moreva videti, pojavile pa so se kakšne nove. Na ta zelo vroč in soparen dan si ogledava toliko bark, da bi vse pomešala, če ne bi imela natisnjene opise in sproti fotografirala ali snemala na barkah, da sva lahko kasneje povezovala. Na nekaterih so lastniki, ki prav zaradi ogleda čakajo v mestnem pristanu, ko pridemo, pa se hitro odmaknejo. Simpatični Moodiji nimajo stojne višine, Colvic 37 ali ugoden katamaran potrebuje preveč vzdrževanja, Gibsea 37 nima plačanega davka, ta ima navijalno glavno jadro pa slabo elektroniko, ona zelo udoben kokpit pa obupno protidrsno oblogo in tako naprej.

for-sale

le-eden-izmed-ogledov

Colvic Countess 33 na mestnem pristanu Lefkasa nekaj časa iščemo. Gregor mu pravi – tisti za katerega navijaš- kaj hočem, če je pa na slikah najlepše urejen. Ampak tudi nima plačanega davka. »Nene, saj ga ima,« pravi Mike, ko lezemo preko pomožnega čolnička nanjo. Hmm…Lastnika Passe Tempo, prijazna upokojena Waližana, obljubita, da se bosta čez 5 minut odmaknila, da mirno povohamo po omarah. Samo naj najprej kapitan razloži vse »gadgete«. Večina bark naprodaj je dobro opremljena z alternativnimi viri energije, navigacijskimi napravami in podobnimi igračkami, zato sva se med ogledi že spraševala, kaj nama je bolj pomebno – radar ali vetrnica na primer… Razlaganje igračk traja takoj pol ure, Chris pa mi kot ženski kaže vse omare, vsepovsod je tik, vse je skonstruiral nek ciprski arhitekt, štedilnik je odličen, nič plina na barki… To je bila tudi edina barka od vseh, kjer niti tapiciranja v salonu ne bi menjala. Drugi Colvic Countess 33 je v ketch izvedbi, se je ravno začel prodajati in je cena še malo navita, sicer pa je enako presenetljivo prostoren v notranjosti. Kot najino stanovanje, za katerega nihče ne verjame, da ima le 39 kvadratov.

Na Colvic Atlanti, ki je nikakor ne moremo odkleniti, oglede zaključiva, nakar potrebujeva še precej energije, da najdeva sobo in kolesa za najem. Odpeljeva se do trdnjave pri vrtljivem mostu (ki ohranja Lefkas uradno otok in s tem predmet privilegijev s strani države) in za skritim vogalom (ker nimava s sabo kopalk) končno poskačeva v morje. Sproti naju preganjajo vprašanja, npr. katera barka je že imela navijalni boom? Kaj je bilo že na njej čudnega? Po večerji se še enkrat sprehodiva po pristanu in obstaneva pred Passa Tempo. Ja res je lepa. Vredna tistih par tisoč evrov več napram ostalim… In lej ga volka, iz druge strani z večerje prihajata lastnika in naju že vabita na krov na pijačo. Sosedom Ken razloži, da sva gosta, prišla na pijačo z viskijem pa se, haha, boji da bo bolj viski s pijačo. Jaz dodam, da sva potencialna kupca, pa me par hitro ustavi, nene, ne bomo nič o biznisu zdajle ob tej uri. Tudi prav. Samo potem ni nič od viskija, Ken Gregorju spet o dobrih gadgetih ali pa jadrih, Chris pa mi kaže, kako se bom lepo navadila parafinskega štedilnika, medtem ko kuhava čaj. Ko končno preklopimo na druge teme, ugotavljamo, da smučamo v istih letoviščih in delamo kolesarska potepanja… Ja, zelo sumljivo udoben je postal tisti kokpit in kljub generacijskem prepadu smo si bili simpatični. Zadnji dan dopoldan skušava biti bolj turistična in raziščeva mesto in bližnjo plažo Aghios Ioannis. Fotografiram kiterje, Gregor pa ulovi moreno (naplavljeno). Ko oceniva, da je sonca dovolj, se preko postanka na pivu odpraviva še do male cerkvice in nazaj v mesto.lefkas-plaza1lefkas-proti-kapelicilefas-mestocerkveni-stolpi-na-potresnem-lefkasumorena

Ko vračava kolesi, je v pisarni dežuren 10 letni fantič, ki nama lepo vrne osebni izkaznici, nato pa nadaljuje eee, aaa, uufff, čedalje bolj nesrečno gleda in zakoplje glavo v dlani. Pa kaj mu je, se spogledava, nato pa se le spomniva, da še nisva plačala, revež pa je padel v obup, ker se ni spomnil nobene angleške besede.

Na avtobusni vožnji nazaj si drug drugemu priznava, da nama je Passa Tempo res sedla. Med vrsticami sva ugotovila, da Britancem pogajanje za ceno ni tuje. Skleneva, da bova skušala ceno zbiti za nekaj tisoč evrov, tudi tako, da Waližanoma ponudiva možnost jadranja za kak mesec ali dva v Jadranu, saj sta planirala, da odplujeta jeseni do Pule, če sedaj še ne bi prodala. Če to ne bi šlo, bi skušala zbijati ceno za drugo barko tega tipa, saj je lastnik ovdovel, in mu je prodaja v velikem interesu. In če ne te, se bova začela pogovarjati z Vikosom s Porosa, kako bi se dalo urediti ono pozabljeno. Preden se v nedeljski gneči prebijemo do Aten, sva tudi že enotna za novo ime. Katerkoli čolnič že bo, bo to naš prijatelj, ljubček, najdražji: Habibi v arabščini. Kljub mukam v nedeljskih zastojih pred Atenami in celonočnim prekladanjem po letalšču je bilo to potovanje je lažji del pridobitve barke.

paluba-passa-tempo

Pogajanja preko e-maila niso bila dolga. Waližana ceno spustita za celih 5.000 €, dodatnih dogovorov ne želita, ker ne bosta več jadrala, ampak kupila avtodom (vseeno sta prej kot v enem letu kupila Countess 28 v domačih vodah). Nadaljnji dogovori o pogodbah, potrdilih o plačilu in računih pa so bili neprimerno bolj zapleteni. Od trenutka naprej, ko so posredniki spoznali, da sva se odločila, so zahtevali denar, takoj, kaj čakamo (malo sva pa res čakala na ugoden menjalni tečaj funta, saj so hoteli nakazilo v funtih in na dan sva izgubljala tudi do 1000 €). Potrdil ali pogodb pa nisva nič dobila. Kaj da sitnariva, saj je denar na varnem pri njih, posrednikih! Nato se je zapletlo z ladijskimi papirji. Preden prideva barko prevzeti, jo morava registrirat in zavarovat, po njihovo. Ste nori? Slovenski uradniki hočejo barko fizično videti, če naj nosi slovensko zastavo. Jih pa ne moti, če kot Slovenca voziva tujo zastavo. Angleži nam pač svoje nočejo pustiti. Da bi uredili po Grško, ki je tudi v EU in ima logično spet svojo interpretacijo, bi potrebovali kar precej denarja in najmanj odvetnika. Pa kako naj zavarujem, če nimam drugega potrdila o barki kot nekaj ušivih e-mailov, pišem Angležem. Sva pa sklenila, da ne bova najela uradnega oglednika, saj sta Ken in Chris predlagala, da se ob prevzemu dobimo in za nekaj dni odplujemo skupaj. Čer bi bilo kaj resno narobe z barko, tega že ne bi hotela, si misliva, Mike z Lefkasa se strinja. Ko predlagava, da gre v pogodbo kaka klavzula, da ob ugotovitvi večje napake (konstrukcija, trup, motor…) v prvem tednu od kupnine odštejemo sredstva, potrebna za popravilo, je Mark in Southamptona zaprepaden. Nezaslišano. Očitno imajo na Otoku malo drugačne predstave o obligacijskih razmerjih. Za zastavo po pogajanjih formalno zadevo le nekako uredimo: da sta Waližana še vedno solastnika; seveda posredniki zahtevajo zato še malo provizije. Kasneje plačava ta denar še enkrat Kenu, ker je v resnici vse sam urejal. Tudi žig angleškega notarja sva plačevala drago, potem ko so kaj takega sploh našli (zahteva naših uradnikov). Da niti ne povem, kako sem overoviteljico kopij na občini pol ure prepričevala, da ji kažem original, ki pač ima siv žig (nezaslišano, da bi kdo uporabljal barvo za žige, ki ni vijolična, modra ali zelena). Končno lahko plačam zavarovanje odgovornosti, velja pa le 1 mesec, stane skoraj za celo leto. Če bi jo hotela pripeljati kje iz Španije, bi bilo časovno že skoraj neizvedljivo.

Pridobitev jadrnice, ki je sposobna dolge udobne plovbe, je velika odločitev. Predvsem zahteva veliko denarja. V želji ali potrebi, da bi to postavko zmanjšali, se nekateri odločijo za samogradnjo, nekateri kombinacijo vložka v nedokončano ali odsluženo plovilo in lastnega dela, nekateri proučimo širše tržišče. Moram priznati, da sem od tistega meseca naprej, ko sva izpeljala ta birokratsko malo težaven projekt – nakup od Evropejca v Evropi (od tujca v tujini bi šlo gotovo lažje), kar naenkrat opazila drugačne jadrnice tudi doma. Starejše, tuje, malo lesene. Ampak po pravilih Murphija je jasno, da kadarkoli jih bi iskala za nakup, jih ne bi bilo, kadarkoli bova hotela prodajati, bo dovolj podobnih. Če imate čas (ali denar) za transport, poleg ponudbe v grških in turških vodah preverite še španske, nizozemsko-nemške in angleške. Predvsem pa je nesmiselno, da bi zgolj zaradi registracije morali barko fizično pripeljati do Slovenije in se jadralsko zadrževali na eni in isti luži. Saj na koncu bova vesela, da sva preiskala tudi Istro. Vzdrževanje barke pa bova nadaljevala na jugu. Naša maloštevilna servisna podjetja živijo od motornih jaht, ki se guncajo na dragih marinskih pomolih, entuziasti s starejšimi barkami in nenavadnimi potrebami naj si pa pomagamo sami.

Naslednjič: Passa Tempo iz Swansea postane Habibi iz Izole.


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: