Posted by: malanstrbenc | 23/11/2008

Passa Tempo from Swansea postane Habibi iz Izole

na-suhem-pri-preveziNo, pa jo imamo, bejbo. Na skeniranem e-mailanem papirju vsaj. Denarja pa nimamo več, tako vsaj pravijo bančni računi. 13. avgusta se dobiva s formalnimi solastniki v Prevezi – penzionista iz Walesa prideta kak dan prej, da barko dokončno pospravita, 14. ob 15 h pa naj bi jo skupaj splovili v vodo. Tokrat je pot na ta konec Grčije zelo premočrtna. Z Brnika leti v Prevezo čarterski let, do suhih privezov v Prevezi bi pa z letališča lahko šla kar peš, če ne bi imela tritedenske robe s sabo. Še vedno ne verjameva, da je res najina, dokler ne vidiva. S Kenom in Chris si pademo v objem kot največji prijatelji; sicer pa zakaj ne, onadva sta nama dala sredstvo za uresničevanje sanj, midva njima finance za drugo sanjsko sredstvo (kupila sta Henrietto, avtodom). V mestu Preveza je velika nedokončana marina in tri dvorišča za shrambo bark. Večinoma je v Grčiji praksa, da barke po končanih počitnicah tujci (pa četudi je to večkrat na leto) barko dajo na suho. Suhih privezov oz. marin je neprimerno več, cenovno so zelo ugodne, za barko pa je seveda bolje, da se podvodni del nadiha. Na voljo je voda, elektrika, sanitarije, recepcija z barom, servisi, menjalnica knjig in drobne opreme – skratka vse, le “domov” ne hodiš po pasareli ampak plezaš po lestvi. Popoldan preživiva v špricanju in krtačenju zunanjosti barke, občudujeva njen čvrsti okrogli trebušček, leseno palubo, poslušava, kje se je kupil kateri rezervni del, ugotavljava, da zaradi rezervnih delov in shranjenih starih zamenjanih delov ni nikjer prostega skladiščnega prostora. Za nameček skuriva sidrni vinč. Če imaš barko na suhem, je navada, da je sidrna veriga potegnjena ven in enakomerno v vijugah razporejena na leseni paleti na tleh (še zdaj ne vemo zakaj?!). Ker imamo skoraj 80 m verige in je ta na suhem težja kot v vodi, se vinč matra in matra in začne kaditi… Čeprav mu Gregor da dihati, ni nikoli več zdrav oz. nekje čez dva tedna popolnoma umre. Tu se je pričelo prekletsvo imena Passa Tempo…

Naslednji dan še malo pospravimo. 10 do 15h nekje zabrni traktor in ob 15h točno je barka že na nosilih, traktor jo odvleče do dvigala, ta spusti v vodo. Učinkovitost delavcev ni nič balkanska! Ken takoj zahteva, da vozi novi lastnik, torej Gregor. Tega najbolj zanima delikatna vzvratna vožnja in tako do mestnega pristana v Prevezi, ki je na drugi strani preliva, odcicakamo kar v rikverc. Klasično grško privezovanje – s kljuna vržeš sidro in se s krmo približaš do obale – tudi prvič preizkusiva in jo dobro odneseva. Nato nakupiva zalogo živil, Ken pa naju opozori, da moramo kupiti angleško zastavo, ki se je nekam zgubila. Poleg tega želi tudi zamenjati enega od štirih gasilnih aparatov, ker vsebuje neekološki potisni plin. Čeprav se nama zdi, da je aparatov dovolj, Ken trmari svoje. In brzi po Prevezi (mi pa za njim) na lovu za imaginarno trgovino, aparata nikjer ne zamenjamo (in še danes ga hranimo za rezervo nekje pri rešilnih pasovih). Trgovina z navtično opremo, kjer se oskrbimo z angleško in hrvaško zastavo, pa je seveda čisto blizu priveza.

Iz Preveze se odpravimo k Paxosu. Pisanje logbooka še kar lepo prepustiva Kenu, tudi navigacijo, ker tako hkrati demonstrira upravljanje z inštrumenti, pa nama je kar hitro žal. Ata ugotovi potrebni kurs, ga nastavi na avtopilotu in gremo – direktno v valove in veter. Seveda mi postane takoj blazno slabo, vzamem tableto in grem dremat k jamboru, kjer predvidevam, da je zibanje najmanjše. Čez čas se mi Gregor pridruži, ker je imel v podpalublju še inštrukcije iz delovanja radarja. Enkrat kasneje na pobudo novega kapitana preizkusimo jadra (jih prvič vidiva, so lepa) in takoj lepše zaplujemo. Na Paxiju najprej zaplujemo v napačen zaliv (čeprav je najdeni prav lep), Ken si je izbral naslednjega. Tega so si izbrali tudi številni drugi, na obali nažiga glasba. Ni ravno po najinem okusu. Ko imamo še velike probleme z metanjem sidra (premalo prostora, trava na dnu, barka noče lepo vzvratno) končno novi kapitan prevzame komando in odredi, da bomo metali sidro v sosednjem kraku zaliva. Tu je seveda krasen mir, sidro lepo drži, Ken pa je živčen, ker se mu zdi preveč odprto. Nastavi “anchor drag alarm” na GPSju in “depth alarm” na logu. Takoj ko se ponoči v brezvetrju malo zasukamo okoli lastne osi, me GPS po nepotrebnem prebudi.

V četrtek odmotoriramo proti Krfu. Grozno je vroče. Razmišljava o imenu Passa Tempo. Izvira seveda iz italijanščine, v Grčiji in na Cipru pa tako pravijo kratkočasnemu opravilu – zobanju bučnih semen in pljuvanju njihovih lupin. Tudi semenkam rečejo pasa tempo, nama pa nekako zadeva zveni “minuli časi”, “čas mineva”. Nekaj opreme je na barki res obrabljene. V roke vzameva izvijače in se lotiva tečajev na okenskih loputah in pritrditve sidrnega vinča. Chris je zadovoljna, da se znajdeva in da bova že v redu (sedaj šele razumem, da jo je malo skrbelo, kako bova kos barkinim zahtevam). Ken bi, pa ne bi pristal v Krfovskem madraču. Potem kliče po VHF postaji marino Gouvia, pa je ne dokliče. Nama je vseeno, kje bi bili. Na vhodu v marino nas čaka pilot, marina je ogromna, še hidroplani pristajajo tu. Se odločiva, da bomo pristali kar s kljunom (in tako ostane v marinah za vekomaj). Potem preizkusiva gumenjak in Yamahin izvenkrmni motorček. Sva hotela do kapelice na drugi strani zaliva in še dobro, da sve vzela vesla s seboj, ker je Yamaha crknila (kasneje sva jo usposobila in še danes njen tempo še ni pasé). Zjutraj sledi slovo, Ken in Chris kar nekaj motovilita, da je na koncu časovna panika, če želita ujeti trajekt do Igumenice in nato avion iz Preveze. Midva pa imava kar dobra dva tedna časa…Najprej skrbno preveriva vremensko napoved. Za prehod čez Otranska vrata ne želiva imeti nobenih neprijetnosti. Kot kaže, bo več ali manj bonaca, zato natankava in kar takoj kreneva. No, najprej se znebiva še nekaj smeti in odvečnih stvari. Na obali pustiva dve kanti in zložljivo kolo.

Ta dan doseževa otok Eirokousa in vrževa sidro na peščenem dnu na vzhodnem delu otoka, malo še piha NW, zato je to solidno zavetje. V podzavesti oba malo cvikava pred dolgo pasažo tja nekam do Lastovega, kjer naj bi se srečala s prijatelji. Vendar veselje nad KONČNO SVOJO BARKO prevlada in ob 5h zjutraj se navdušeno zapodiva vzdolž albanske obale. Čez 1 uro crkne vodna črpalka. K sreči je pri kuhinskem koritu še ena nožna črpalka, sicer namenjena pretoku skozi higienski filter, katerega odmontirava in voda za silo teče. Za test vklopiva radar. On 7.10 pluje mimo Anek lines, ob 8.50 Minoan lines – radar deluje! Gregor se spravi klečat v luknjo k vodni črpalki. Najprej izgleda, da ne dela stikalo, nato motorček, ko pa vse sestavi nazaj, zadeva čudežno normalno deluje. Passa Tempo muhe? V bližini albanskega otoka Sazan skušava nekaj pojadrati, a 7-8 vozlov piha iz smeri kurza, zato dolgo ne vztrajava. Proti večeru zabrni rola, ki sem jo pritrdila na nosila sončnih celic. Moje ribiško znanje izvira iz člankov na internetu…brez posebnih problemov privlečem na palubo lepo 40 cm zlato skušo (lampuga, mahi-mahi, dolphin fish). Vau, pa to smo dosedaj brali, da lovijo na odprtih oceanih…ker nimam pri roki drugega kot nož, ji na hitro skrajšam muke z grobo kardiocentezo in se skušam ob morilskih dejanjih čimmanj sekirati. Zelo lepa ribica. Ker sedaj ni pravi čas za kuho, jo zavijem v folijo in dam v hladilnik. Gregor jo hodi vsake toliko občudovat, ker tako lepo diši.

Zvečer se začnejo pojavljati neki valovi in naju neprijetno gunca. Zunaj pada grda vlaga, v notranjosti barke je prevroče. Zdaj se je pokvaril štedilnik – ena od šob pušča in parafin gori, kjer ne bi smel. Gregor znova odpre kovček z orodjem, jaz pa razmišljam, koliko sta Waližana sploh kuhala. Bo Taylors sploh prenesel moje kuharske podvige? Bliža se polnoč in noben od naju ni dober ponočnjak. Ko ob večjem valu dremajoči Gregor pade s klopi, ima dovolj in gre spat na posteljo, jaz se le nekako ugnezdim in se zaupam avtopilotu. Ob 2h radar nekaj tuli. Zbudiva se, gledava radar in vodo, pa nič ne vidiva. Radarju začne migotat slika. Ah super, radarju je očitno tempo že pasé… in ga ugasneva. Spravim se na dežuranje tako, da me vsake pol ure zbudi budilka. Ob 4h, ko smo že v teritorialnih vodah Črne gore, začne tuliti instrument Hunter in kaže, da je globina 0 m. Aaa? Resetiram, nastavljam, Gregor se zbudi in pomaga. Še nekaj piska, a ne moreva locirati. Prosim, da za tišino ugasne motor, pa ni ravno navdušen, “dokler motor še brezhibno deluje sredi odprtega morja…” Ko le obrne ključ ugotovim, da piska inverter. Zdaj nama je jasno, da so akumulatorji prazni. Super! Spomnim se, da mi je Chris kazala beležke, kaj je treba storiti, ko greš na plovbo ipd. in se mi zdi, da je treba dati preklopnik za polnenje akumulatorjev v električni omarici na “both”. Gregor nasprotuje, saj je ravno to Kena večkrat vprašal, kdaj je stikalo na “dva” in kdaj na “oba”. Bomo to razmišljali kasneje , najprej vžgimo nazaj motor. Nič. Hkm. Nič, nada. Gregor začne stresati #%*#^*˘°#!!! nad ženske in pametne ideje. Po kratkotrajni paniki le ugotoviva enostavnega krivca. Ročna svetilka je iz poličke v električni omarici padla na glavno varovalko. in jo izklopila. OK, dobro je…no motor vsaj. Akumulatorji pač ne. Avtopilot tudi več ne vozi, nadomesti ga kinkajoči Gregor. Ugasnem vse porabnike, tudi pozicijske luči, na hitro le še prepišem pozicijo z GPSa in začnem lepo risat po starem, po papirnatem zemljevidu. Kurs spremeniva v Cavtat, ker je treba nekaj naresti s tem polnjenjem akumulatorjev. Nekje ob 10h dopoldan sicer dokličeva Kena, ki razjasni pojme 1/2/oba in jih zopet polnimo. Kurs proti Cavtatu pa kar ohraniva, saj se nihče več ne veseli še ene guncajoče noči. Urša & co. so tudi prestavili svoj prihod za 1 dan. Malo čez 5 popoldan po prestavljeni uri skoraj elegantno pristaneva na carinski pomol v Cavtatu. Pa so cariniki in policaji zaprli štacuno ob petih! Ahh…zaliv je sicer dišeč, inkasant zaračuna privez s popustom, ribica se lepo speče v pečici in življenje je nadvse lepo.

V ponedeljek že pred 8 čakava pred policijsko pisarnico.  Od njih na lučko kapitanijo, nazaj k policajem, carinik naju sploh noče gledati, spet na lučko. Še s trgovino, lekarno, bankomatom in tržnico vred sva ob 9h že opravila. Prav učinkovit tale mali Cavtat. Zajtrk uživava ob mimohodu Dubrovniških zidov. Impresivno, a za postanek ni časa, saj naj bi se zvečer dobili s kompanijo na Lastovem, do tja je pa še 60 milj. Ko se kasneje trudiva z jadri in naju premetavajo križajoči se valovi, se sprašujeva, zakaj že se nama tako mudi…? Ko v temi vrževa sidro v zalivu mali Lago, se Urša, Blaž in Gaja ravno znajdejo na bližnjem pomolčku. Sledijo razne debate in pijače…

Drugo jutro se po počasnem zajtrku in jutranjem plavanju v Borovi odpravimo še na formalnosti v Ubli – prijava posadke, še malo trgovine, nafta, voda. Z Gregorjem se naučiva, da se da barko premikati tudi z vlačenjem na roke, nato pa še spoznava, da se jo da tako tudi popraskati ob pontone. Za ta dan nam je Vis že malo predaleč, zato se usmerimo proti zalivu Gradina na Korčuli. Hitrost vetra se povpne do 20 vozlov, naredimo 1. krajšavo, prvič vidiva da gre barka lahko s hitrostjo čez 7 vozlov. Ko se pojavijo udarci 25 vozlov, se odločimo za 2. krajšavo, a medtem se znajdemo za hribom in v 30 vozlih ne moremo narediti nič takega. Prav zbežimo v zaliv, kjer sicer ni valov, vetra pa še vseeno precej. Malo počvekamo v noč, Urša, ki je že spala, pride gor povedat, da je slišala vlečenje sidra. Fanta nadaljujeta z debatiranjem na straži, ob 4h tudi jaz ne morem več spati in se spomnim, da bi bilo dobro sidro nekako razbremeniti pred sunki. Motovilim z vrvjo med verigo in bitvijo, ekipa pa mi sveti z lučjo v fotokopirane zadnje strani Mušičeve knjige Zlati valovi. Zgoraj na jamboru pravijo, da gre veter tudi čez 30 knt. Ob jutranjem plavanju je Gregor zamišljeno občudoval raz sidra. (Danes bi ob takih razmerah namestila še drugo sidro.) Sledilo je intenzivno čiščenje palube, pri čemer sta bila glavna akterja fanta. Začuda ta dan ni bilo treba ničesar popravljati. Brez nesreč pa ni šlo. Ko smo izpluli, smo pozabili vzdigniti dingija na nosilce. Voda iz motorjevega izpuha ga je prevrnila in vedri, ki sta bili v njem, sta izginil. Saj sta bili res grdi, a čisto Passa Tempo pa tudi še ne…Z Gregorjem plavava po zalivu gor in dol, a ju ne najdeva. Danes so valovi boljši kot včeraj in najprej bočno, nato pa v orco kar lepo zajadramo; dobra si, punca stara! Tokrat gremo blizu, v zaliv Manastir na Ščedru. Ker je sredina zaliva globoka, vržemo 2 sidri in ritko na obalo. Ogledamo si ostanke samostana z netopirčkom, pa nekaj malega pomezimo v gostilni  in čisto nič po dalmatinsko je bilo vino boljše kot hrana.

Zjutraj spet krenemo šele ob 12 h. Nič nama ni jasno, kaj tako čaramo vsako jutro, a se tolažimo vsi skupaj, da tako ali tako ne piha. Motoriramo ob Hvaru in z Gregorjem dokaževa ostalim, da je na Hvaru za naju vedno pripravljenega nekaj dežja. Servis danes ne izostane: okna spredaj, zadaj in hladilnik. Še bolj Passa Tempo pa postane dingi. Začne se s tem, da nas Blaž uči zaustavljanja pod jadri. Nad izvedbo nisem prepričana, a informacija je koristna. Nato se želita Lukacsa kopati oz. vleči za barko na vrvi. Zadeva mi zelo smrdi, vseeno jima pomagam s štriki. Ker so nekam veliki valovi, se niti nočem pridružiti, sedim napol na dingiju, tega butne val – in se odtrga ena zanka, na kateri je obešen. Popravilo ni možno.

Današnja smer je Maslinica na Šolti, kjer naletimo na strašno gnečo. Vseeno uspemo kolikor toliko elegantno položiti sidro, pa se kmalu prikaže gumenjak Italijanov, ki trdijo, da smo jim prekrižali sidro. Jim ne verjamemo, a ga vseeno pričnemo dvigovati – oni pa tudi. In ni videti, da bi bilo karkoli narobe, vseeno pa zapustimo to čredo in se v mraku prestavimo na Krknjaš na V. Drveniku. Lepo sidrišče in predvsem napol prazno. Zjutraj hočemo v tgovino na drugi strani otoka, a nam tako močno pihne NW v kljun, da raje odpeljemo naravnost na M. Drvenik, kjer je vas v zavetrju. Skoraj. Punci najdeva trgovino, lokalne moške, ki naju oblajajo, in trgovko, ki je skrajno neprijazna – verjetno se je ustrašila, da bova v tista nahrbtnika kar pol trgovine zbasali. Odvrževa še 2. nepotrebno stvar– modro prevleko, ki je verjetno namenjena za senco, a zaenkrat se samo lušči po palubi. Skrbi nas močan veter (napovedan je bil le 18 knt, do večera pa so po radiu že govorili o neki tramontani). S skupnimi močmi brez nezgode zapustimo pristanček, no malo je zasmrdelo, ker je Gregor tako besno pognal vzvratno. Vizionarsko namestimo vihrano prečko, okoli vogala pa nas čaka že štala. Veliki valovi v kljun, 37 vozlov navideznega vetra, orcamo, prehodi niso prav široki. Da bi se usmerili na zunanjo stran otokov, nas misel hitro mine, ko zagledamo višino valov. Pa kakšno je to morje, 5 ali 6!? Tokrat imamo za spremembo na sebi vsi hitro rešilne pasove, jaz tudi priveznega, sicer pa sem že zdavnaj hotela krajšati vsa jadra. Malo s prepiri, divje obračamo med Kosmači, Arkanđelom in Meraro. Jaz bruham, opazim delfina, norca v valu, ki se vzpenja ob L boku barke, in me je groza bočnega zanosa barke. Potem pa BAM, poči L sprednja bočna pripona. Sedaj postane groza vse. Jadra dol!!! Blaž grabi odtrgano zajlo, mi pomaga pri glavnem jadru in se drži jambora, en val ga čisto spodnese. Jaz se iz jambora prepnem na lifeline in po kolenih odplazim do kljuna, da zvlečem dol viharno prečko. Občasno moram prekiniti, da se oprimem ograjice in vriskam med zabijanjem v odsekane valove, ki se potem rušijo čezme, kakšen rolercoaster! Iz kokpita je dogajanje menda izgledalo še bolj divje, kot pa je bilo v resnici. Priden motorček pa ves čas pridno dela. Zavlečemo se v prvo primerno lučico – zaliv Sičenica. Sicer še nekaj popihava, a z lokacijo smo nadvse zadovoljni, pa nismo edini, ki ližemo rane. Urša bere v rumeni knjigi SOS, da bi se moral v taki situaciji, kot smo jo imeli, praviloma kar zlomit jambor…

Ugotovimo, da na vrhu jambora nekaj visi ali manjka. Sledi projekt vleke na jambor. Obstaja sicer neki sedež, a bolj zaupam svojemu plezalnemu pasu, ne vemo pa  natančno, na kaj se vzdiguje. Blaž se odloči za za dvižnico strorm jiba ali genakerja, kar se izkaže za napako, saj hitro ne gre ne gor ne dol. K sreči sem še pri bumu, zato stopim nanj in razbremenim vrv, kar pa ne pomaga. Aha, vrv je skočila iz koleščka škripca in se nekam zataknila, zdaj je pa res treba gor. V drugo me dvigajo bolj pametno na dvižnico glavnega jadra. Z malo vpitja dosežem vrh, ugotovim, da je vetrokaz fuč in za stran, tudi škripec izgleda tak in ker ne morem izvleči zataknjene vrvi, zahtevam klešče. Te pridejo po rezervnem štrikcu, ki ga sicer vlačim za sabo, a ker jim uide, me še malo vlačijo po jamboru gor in dol in vsi se razburjamo. Tudi klešče mi dosti ne pomagajo, hočem spustiti škripec dol, pa se spet ustavi nekje na sredi. Potem grem jaz dol, pa se spet  malo deremo. Mene je groza, da bi se trkala po zajlah, Gregor pa je prepričan, da je to čisto enostavno – kot abzajlanje. Da to dokaže, moramo gor zvleči še njega, ki reši škripec in si ogleda še razgled, ki je res enkraten. Družinska razprtija je skoraj na višku, ko nekako analiziramo, da se takole kregava le v družbi in ima zadeva verjetno nek drugotni pomen. Potem v boljšem vzdušju popapcamo in se ob desetih zvečer spomnimo it še v gostilno. Blaž se je spomnil: “Saj res, itak moramo danes naredit poslovilca!” Gaja: “Poslovilca? To se pa tko sliš, ko da se ne bomo nikol več vidl…” Blaž: “Ja, saj vidiš kako barko majo, čist zna bit!”

V soboto bi šli gostje pravzaprav radi domov. Avto imajo v Šibeniku in z Uršo delava plane, kaj vse bi si lahko ogledali na poti do tja. A iz te moke ne bo palačink, saj se veter ni umiril, z zasilno privezano pripono jadranje odpade, z motorjem pa se v valove ne pomikamo prav hitro. Tako nam znese le do Rogoznice, marine Fapa, kar pa nama tudi koristi za potrebna opravila. Sicer kakšnih rezervni delov za naš problem ne dobimo, družba pa tudi ne more še čisto elegantno domov, saj mora Blaž s kombinacijo pešačenja, busa in taksija še najprej do avta. Slovo kratko, sladko. Drugi dan še malo vztrajava v marini za polnjenje baterij, iščeva po vasi parafin za štedilnik, od rezervnih delov za barko pa si privoščiva le vedro in en kos vrvi. Odvrževa 3. odvečno stvar: lisasto aluminijasto lestev z desko, ki je služila za pasarelo, večinoma pa za napoto.

Nato se prestaviva v sosednji zaliv, na odprtem so še vedno veliki valovi, ki se odbijajo tudi v zaliv in ker sva prelena, da bi se na večer presidrala, naju celo noč premetavajo bočni valovi. Zjutraj ob plavanju ugotovim, da dingi ni zamašen. Kje je zamašek? Gregor se bučno jezi, da sem ga izgubila, ko sem ga prala. Jaz najdem nek plutovinast zamašek za nadomestilo, on to udari s kladivom noter, pa pade vsa okoliška plastika ven, zamašek se pa najde. Zdaj se jaz na njega derem, da je vse pokvaril. Potem najdem neki plastični zamašek za umivalnike, ki idealno paše na zdaj večjo luknjo v lesu. A veselje ne traja dolgo. Valovi parkrat butnejo dingija ob barko in potrgajo se še 3 zanke, zdaj se ga sploh ne da več obesit, ne vlečt. Gregor hoče protestno narediti puščena 4. stvar, ki gre na živce. Jaz pa trmarim, ga obvijam z vrmi in uspem lepo obesiti. Morda je izgledalo malo cigansko, a do Slovenije ni bilo več težav. Pripono sva improvizirano z vponkami napela na bazo enega od stebričkov ograjice, kasneje v eni knjigi vidim, da je to čisto pravilen postopek.

V ponedljek se dobro umiri in kreneva na Žirje. Z vtičnico, ki kreše, Gregor skuri inverter. To pomeni, da ni več napajanja računalnika. Sicer ima tri rezervne baterije, a se sploh noče več prižgat. Nato Gregor cina računalnikov vtič na kabel napajalnika, ki sva ga prinesla s sabo in načeloma pretvori iz 12 V v 24 V. Dolgo se muči, saj ob zibanju barke ni lahko cinati brez stojal. Pa ne pomaga, saj očitno čez tiste 12 V vtičnice ne prihaja dovolj toka? OK, tempo passe za Offshore Navigator.  Zemljevidov pravih nimava (zelo redkokje na Hrvaških otokih se jih kupi…), le preglednega, Atlas za male navtike (Kod in Kam) in vodnik “808”. V bistvu je šlo čisto lepo s tem. Enkrat na koncu Žirij pihne NW in lepo pojadramo, čeprav malo s strahom gledam v stebriček ograjice, če se ne bo kaj začelo trgati. Ko veter in morje postaneta bolj zoprna, kapitan odloči, da je dovolj, jadra dol. Pravi čas, saj zabrni Okuma in na palubo privlečem lepo skušico. V Uvali Hiljače pa spet lepo mirno, oslički gredo domov, polna luna vhaja nad belo kapelico, preostale barke v zalivu so vse enako stare dame.

V torek začnemo s plavanjem, zajtrk pospraviva med vožnjo. Po pivo se odločiva iti v marino Žut, kjer z grozo ugotoviva, da ni veliko manjkalo, pa bi pogorela, potem pa še z večjogrozo Gregor malo prehitro piči na pomol in jaz premalo spretno ravnam z vrvi, pa ima barka novo škrabo na boku! Nadaljujeva proti Molatu. Avtopilot ima čedalje večje težave. Gregor ga razstavi in sklene, da je kriv elektromotorček, ki se ga ne da zamenjat. Zunanje komande ne delajo sploh, notranjim pa moraš malo pomagati, potem pa še nekako drži smer. V zalivu Tovarnjak se kopava in izmeriva globino na grezilo in meter, da se prepričava o umerjenoti globinomera. To je celo OK, potem pa Gregor izgubi plavalna očala, tok od mobilca pa se prilima na zemljevid. A BO TEGA PASSA TEMPO PREKLETSTVA ŽE ENKRAT KONEC?!  Morda. Gregor šari po Navtexih in Eeathermanih, ko začne ladja divje cikcakat. “Kva pa delaš?!” “Nč tazga…” ” Ej, spet je obrnila, kaj spet žokaš avtopilot!?” “Ma sam tale zvočnik sem pospravu…a, lej ga vraga, tole ma ja magnet!!” Torej nek mali zvočnik je bil na polički nad avtopilotom, in kadar se je vozil malo sem pa tja je še abvtopilotov kompas delal mal sem pa tja! Zdaj dela vse. (do naslednjega leta vsaj). Sv. Ante na Silbi. Po novem so tu boje in seveda stanejo.

Drugi dan se začne spet v Passa Tempo stilu – motor ne brizga vode. Gregor zategne jermen črpalke in se sprašuje, zakaj stalno popušča. Zadeva zaenkrat deluje, na veliko veselje pa zdaj v smeri proti Iloviku lahko jadrava na “metuljčka” in se učiva uporabljati teleskopski tangun. Sidro vrževa v Srebrni Uvali na Lošinju, v kampu Čikat so bivši sosedi in prav prijetno je jesti v gosteh. Za spanje se prestaviva malo naprej in odkrijeva odličen zaliv, v katerega se bova še vračala – t.i. uvala Englez.

Čaka naju le še Kvarner. To bi bil kurs 300 med Srakani in Unijami. Gregor spet napenja jermen od črpalke, mu postane vroče in se mora še skopati, sicer se ne bi. Vklopim motor in relativno kmalu zaznam spremembo zvoka – spet izpuh ne meče vode! Vetra 10 vozlov v krmo, zato hitro butnem gor genovo, Gregor pa leti v podpalublje preverjat, če ni hujšega. Aha, jermen se je strgal. V bližini Srakan so manjši valovi, zato se loti lazenja v motorjev kompartment.

Čez 1 uro je nameščen novi, kar naj bi bil nekako najtežje opravilo okoli motorja, jaz pa tačas zadovoljna delam obrate samo z genovo. Ko je servis končan, narediva metuljčka, in s tem dobiva večjo hitrost in boljši kurs. Ob 2h imava touchdown na Ceji pri Medulinu. Hruškovec, sangrija, sardelice, lignji…na travarico pa v Zdravčev hladilnik. Drugi dan dočakamo Petra, Zdravca z mulcema, starše, Terro in Gimija.  Malo gledamo dež, burjo, grilamo, mati že nosi darila za barko. Zadnji dan Štrbence odpeljemo pogledat dinozavrove sledi na Fenoligo, Zdravko nudi suport za transfer med Verudo in avtomobili z gliserčkom. Za en mesec bo Passa Tempo v Verudi.

Za vikende smo (+ Terra) hodili dol, se vozili do bližnjih ali malo daljnih zalivov okoli Pule in skušali popravljati  stvari. Nova sidra za napere, ki od prve nikakor ne pašejo, zvijanje, vrtanje, tolčenje! Sesanje vseh kotov po barki, pa potem pade cev od sesalca v morje (Gregor jo reši čez 14 dni, priden). Novi zvočniki, 1 stikalo, inverter, silikonizirat tesnilo prednjega okna, oblepit belo plastiko na naperi, dvižnico buma, dva nova štrika, sistemčki za zapiranje omaric, popisovanje opreme pod ležišči, pranje kaluže, za silo popravljen škripec nazaj na jambor, pa še kaj zalimat/odlimat po jamboru, kar vidim na poti gor ali dol. Tera pade v vodo “samo” 2x. In potem enkrat preizkusiva tudi cruising chute. Ker je od silne neuporabe malo zarolan, ga ne moreva odpreti popolnoma, ugotoviva pač, da je lep in da bistveno ne pripomore k hitrosti. Zadnji vikend nimava izbire, treba je v Slovenijo. V petek še čakava na pomiritev morja, v soboto kreneva. K sreči se razmere vštric Rovinjskih otokov že izboljšujejo. Brez napak v nedeljo dopoldan vplujeva v Izolo in iščeva po mestu gor in dol kakšnega policaja, da bi se prijavila, kot se spodobi. Carinik naju pa sploh ne mara. Avto imava tu, saj naju je požrtvovalni direktor v strašnem deževju vozil iz Izole v Pulo. No, in potem bomo pričeli uživati! Pa ja…

Registracijski postopki:

  1. sodno overjen prevod kupoprodajne pogobe (ki mora biti notarsko overjena – to pa je bilo v Angliji nekam težko narediti, menda). Sramotno, da uradni jezik EU v Sloveniji ne šteje (oz. da če že slabo razumejo – da si ne prevedejo na svoje stroške)
  2. Izpis iz angleškega registra čolnov, overjena kopija. Občinska uradnica sprva noče overiti kopije, ker trdi, da je že original kopija – ima namreč siv žig in podpis z zelo temno modrim pisalom…
  3. Zavarovanje odgovornosti, katerega pravzaprav nočejo narediti na barko s še starimi podatki (novi bodo šele, ko registriram, registrirati ne morem brez zavarovanja, ahh…)
  4. Pregled uradne osebe. Ki jo moramo mi osebno pripeljati do barke in nazaj. Ta ogled je bil zelo strokoven. “Da vidimo to čudo…”. Pokaži signalne rakete – jasno potekel rok – šuu kupit nove. Rešilni splav? Ni – torej območje obalne plovbe. Orodje – evo, 4 kovčke, katerega boste pogledali? Dolžino bomo kar prepisali. A, ne ne, se razburjava midva, kar lepo zmerit. Z navadnim metrom mal počez in res bo 15 cm manj, kot je pisalo prej. 10,5 m imamo po tanovem in Izolska marina je svaka čast malo zamižala – nam računala ceno do 10 m.
  5. Številko nama določijo IZ-3300, še isti dan dobiva tudi umetniško izdelane bele številke, odlepiva Passa Tempo iz kljuna, nalepiva cifre, jih poslikava s mobitelom in pokaževa v pisarni Lučke kapetanije. Tako pridobiva belo izkaznico, plovno dovoljenje, na kateri pa je – o groza – izpadlo ime barke. Na, pa bo še naprej prinašalo nesrečo, ker ni Habibi! (k sreči pa na dvojniku sedaj piše Habibi!)

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: