Ko je Habibi zaplula na jug, sva govorila okvirno – 1 leto. Realno pogledano bolj 1 sezono, torej nekako 7, 8 mesecev. Optimistično gledano pa dve sezoni, torej leto in pol. Ne na glas izrečeno, malo sanjano pa – mogoče bo pa to to, čisto neki nov način in smisel življenja. Mogoče zaplujemo okoli sveta, ali pa tja, kamor skoraj nihče ne gre, ali pa nas vrže nekam, kjer… Po drugi strani sva bila podzavestno pripravljena, da bo visenje na barki postalo muka in se bo zgodba hitro zaključila.

In zdaj je eno leto dobro minilo. Veva marsikaj.

Nadaljnje življenje na barki je postalo težo izvedljivo, predvsem iz finančnega vidika. Postalo pa je tudi brezpredmetno. Ni prišel trenutek, ko bi kdo od naju rekel – dovolj je. Dogajalo se je počasi in trajalo, da sva sprevidela in priznala, da se nama ne da več, da ni več smisla.

Nama je žal? Nikakor. O tem sva sanjala, to sva naredila, več kot uspešno. Križarjenje večidel po Grčiji z dandanašnjo razpolago informacij seveda ni nič posebnega, noben strašen podvig. Podvig je bil odklop: pustiti dobre službe, reči adijo materialnim in pojmovnim stvarem, ki jih imaš sicer rad, ki jih rad počneš. Iti na omejen prostor in sredstva počet samo 1 stvar. No, 4 stvari – jadrati, plavati, brati knjige in si ogledovat turistične znamenitosti. Ah, pa japonske skodelice za čaj, dobro glasbo in računalnik sva tudi imela s sabo… Malanini plani, delati znanstveno strokovno v sodelovanju z grškimi naravovarstvenimi inštituti, so žal čedalje bolj puhteli. Saj ste slišali zgodbice o Grškem ravnanju z denarjem – sami veliki plani in strašne obljube so jih. Dela se pa zelo malo in denarček nekam ponikne.

Večina ljudi je spraševala ali svarila pred preizkušnjo, ki jo ima partnerstvo v primeru, ko si stalno skupaj na omejenem prostoru. Tega naju ni bilo strah, saj je najina veza tako od nekdaj tudi funkcionirala. Če se imaš res rad in se ujemaš, želiš ves razpoložljivi čas preživeti skupaj. Drugačnega tipa razmerja midva niti nočeva niti ne odobravava. Dlje časa trajajoče bivanje na Habibi pa sva preizkusila tudi med počitnicami še prej v Jadranu, preden sva napakirala vso nujno robo in jaz napisala odpoved.

Čeprav sprva morda ni kazalo, sva z meseci postala dobro usklajen tim. Habibi je dovolj prostorna, da se v trenutkih različnih interesov še vedno lahko kam umakneš. Osnovni plan poti je bil orisan že doma, večinoma ga je predlagala Malan. Sprotno izvedbo in prilagajanje sva planirala skupaj sloneč nad Heiklovim pilotom, vremenskimi napovedmi in sličicami na Google Earth. Odločil točno kam in kdaj je odgovorni – kapitan Gregor.

Na poti sva srečala precej dolgoročnih jadralcev oz. bolje križarjev. Največ pa med zimovanjem na Kreti. Zimovanje je bil tisti element, ki sva se ga po svoje veselila – preživeti eno zimo na toplem, soncu, brez megle, zoprnega vlažnega mraza in plundre (nič pa nimava proti škripajočemu mrazu in bleščečemu snegu). Na Kreti se bomo sončili, pluli na kopanje v bližnje zalive in hodili v hribe…sva si zamišljala. Resda je bilo sonca precej, še več pa vetra, podečih se ciklonov, pomračenega neba zaradi puščavskega peska. Uživati tople urice v kokpitu pozimi je bilo pravzaprav lažje v Izoli kot v Agios Nikolaosu. Kreta je bila veliko razočaranje – tako pokrajina kot ljudje. In čeprav smo našli precej zanimivih pohodnih tur, predvsem po soteskah, je vsem ostal grenak priokus, saj moraš napol mižati, ko se voziš tja in nazaj, pa še kdaj vmes med hojo, da te malomarnost in nikakršen občutek za estetiko ne odvrnejo od vsega. Med ljudmi vlada splošna depresija in neprijaznost, le tu pa tam na podeželju smo naleteli na svetle cvetke.

Best walk on Crete was Rouvas gorge.

Sicer pa je bilo najino socialno življenje teh 5 mesecev bogato kot še nikoli prej. Še nikoli se nisva toliko družila, prilagajala in zabavala, kot to zimo. Očitno je ta socialnost pri križarjenju ključnega pomena. Bilo je zanimivo, poučno in če tega ne bi bilo, bi se nama verjetno zmešalo. No, ali pa bi verjetno že prej krenila, se premikala med pristani in bi bilo morda vse skupaj bolje?

Kaj pomeni socialno življenje? Najprej sva spoznala nedelje – skupinski piknik s pečenjem na žaru. Nato sva spoznala pohode – vsak četrtek skupinski izlet. Z najetim avtomobilčkom in novimi znanci sva pohodov opravila še več. Tradicionalna skupna praznovanja: Božič, Novo Leto, Velika Noč, škotski Burn’s Night, irski St. Patrick Day. Tradicionalni dodatki marine v Ag Niku (Agios Nikolaos po angleško): progresivna večerja, ženska večerja pred božičem, miklavževanje, treningi glasbene skupine (in njeni nastopi na skupnih praznovanjih), velika zabava za okrogli rojstni dan (piratska zabava za Ianovih 40 let). Pa seveda vsi klepeti na pontonu, na travi, na toaletah, naključne ali namenske »kavice« ter povsem spontane zabave na kateri izmed bark.

Impromptu parties...

Burns' Night - address to Haggies

Music group was training hard for every such occasion

Learning Scottish dances

St. Patrick evening

Ian in his favourites from Johnny Cash

Pa še nam ni bilo dovolj! Z Gregorjem sva podala idejo in jo glede na pozitivno povratno informacijo tudi zrealizirala – torkova predavanja. Na njih smo nekateri jadralski pari predstavili neko jadralsko področje, ki smo ga do dobro spoznali, v sliki, besedi in za zaključek tudi v filmu. Midva sva začela z Jadranom, ostali so pokrili večino Mediterana, imeli pa smo še Rdeče morje, Norveško, Baltik ter Južno Georgijo (!). Srečanja so bila velik uspeh, nama pa tudi v veliko pomoč, da sva se prepričala v najinih sumih, da je povsod po Mediteranu podobno, le bolj na severu pa približno tako, kot bi si želela.

Schironn crew talking about their experience with Malta and Tunisia

Habibi came up with this idea on presentations and they became a hit

Za konec je v marcu Škot Alan organiziral še umetniško skupino. V nekaj srečanjih nas je vsaj 5 posameznikov pripravil do tega, da smo udejanili svoje dolgotrajne želje ali plane – začeti risati oz. slikati. In tako sem Malan končno začela uporabljati ves material za akvarel, ki sem ga vozila s sabo iz Slovenije!

Art group on the field

Art group indoors (Alan is the master!)

Lynn Fiona demonstrating another technique

Poleg vsega tega pa sva postajala čedalje bolj vesela, da sva v Ajkotu Nikolajkotu srečala še slovensko družino Urško, Janeza, Gilija in Jakoba (in Luno in Urija, vufvuf). Čeprav nismo imeli veliko skupnih interesov ali podobnih pogledov na način življenja, smo čedalje več tičali skupaj in si vzajemno pomagali na parceli-barki, pri otrocih in psih. Z njima, pa tudi s Švicarjem Udom sva znova odkrila čar pikada in taroka.

Tarot on Wednesdays (there were Saturdays too)

Ko je prihajal 1. april in je bilo treba odriniti, je Gregor zaskrbljeno ugotavljal, da je vse tole poslavljanje malo žalostno. Ali se je pač sprevrglo v olajšanje? Kako srečna in delno svobodna sva se zopet počutila »On the sea again«. A le kam naj se usmeriva, kaj je smisel, kaj še? Kam daleč, kaj norega? Ali blizu, bolj počasi in doživeto? Se ustaviti čisto na vsakem Kikladu, ker se pač lahko?Ali zgolj poiskati nek prostor, ki nam bo všeč in ga uživati?Ali sploh še kaj početi? Iskati na silo zaliv, ki ne bi bil klasičen…da, Grčije imava pač dovolj.

Na splošno jo ocenjujeva kot grdo in neprijazno. Je pa velika, za jadralce priročna in za jadrnico kot tako relativno poceni. Se splača zapluti do Grčije? Vsekakor. Se splača v njej imeti stacionirano barko in hoditi na dopust? Vsekakor. Se splača biti v njej livabordaš (živeti na barki) dlje časa? Nikakor.

Ne moreva razumeti oz. doumeti kaj vidijo in čutijo jadralci, predvsem Britanci, ki se zibajo v grških vodah že leta in leta. Plujejo po istih poteh, vračajo se v iste pristane, zimujejo v istih marinah. Le kaj vidijo in doživljajo, da jih tako izpopolnjuje in osrečuje? Saj življenje na barki ni ne lahko ne poceni. Strašni jadralci niso, brezskrbni fičfiriči tudi ne. Vzdrževanje jadrnice, da ti enostavno ne zgnije pod ritjo, je dovolj komplicirano (v primerjavi z bivanjem v prikolici ali kombiju recimo), da mora obstajati nek višji smisel. A midva (žal ali k sreči?) nisva doživela tistega, kar morajo nekako videti oni. Morda pa samo mislijo, da kaj vidijo, so bila njihova življenja prej bolj pusta in nepretresljiva? Morda Britance v Grčiji drži vreme. Težko si predstavljam, zakaj Karen in Miles, ki sta sprva planirala kot midva leto odklopa, sedaj vztrajata v liavobard sistemu že četrto leto. Denarja jima je že zmanjkalo. Letos verjetno ne bosta sploh nič plula, še vedno sta v marini, čuvata mačke, drgneta strupene barve na barkah, da imata za hrano, in upata, da bosta prek namenske internetne strani (crew seekers) našla delo kot posadka na kakšnem transportu jadrnic, s čimer bi lahko poplačala vzdrževanje lastne barke.

Doumela sem, da Britanci ter nekateri Nemci vidijo v naselbinah Krete neke posebne vrste nostalgijo, saj se jih mnogo tam naseli. Samo v okolici Ag. Nika naj bi živelo okoli 1500 Britancev, ki imajo tudi svojo publikacijo, trgovino s hrano in več pubov. Gotovo smo po nacionalnostih nekako stereotipni. Na primer večina francoskih livabordašev, ki smo jih srečali, so bili mladi in so na barki imeli tudi otroke. Sicer na jadrnicah živi bistveno več psov kot pa otrok. V marinski komuni ljudi smo bili sicer vsi prijazni in dobri drug z drugim, a kmalu opaziš, da obstaja britanski, valižansko-škotski in nemško govoreči tabor. In tudi midva sva bingljala s Slovenci malo več časa, kot s komerkoli drugim – lahko se izgovarjam da zato, ker sta postala Uri in Ronja tako velika prijatelja.

Ronja met Uri ower the winter and they fell in love...They would like nothing better than meeting again in summer - both will return to Slovenia. The same goes for masters, of course.

V komuni livabordašev imamo sicer vsi skupno ljubezen – morje in veter v jadrih, a drugače smo si zelo različni. Skupinska zavest o medsebojni pomoči je površinska. Obstajajo tradicionalne koristne stvari (knjižnica oz. menjava knjig, odlagalna polica za stvari, ki jih ne rabiš več, kdorkoli pa lahko brez plačila tisto vzame, če bi potreboval), drugače pa moraš prav prositi in spraševati. In vsi so precej stiskaški, kot omenjeno, ker nič ni poceni in očitno nihče nima prav širokega razpona sredstev. Tudi Ian in Mandy, mlada Angleža, ki sta si privoščila novo jadrnico, imata veliko nepremičnino v najemu na Otoku in za povrh menda še bogatega očeta…nista brez skrbi. Od sreče, da bosta lahko plula po Jadranu, sta se skoraj razpočila: znanec jima je ponudil, da brez stroškov jadrata nekaj tednov po hrvaški obali tako, da prepeljeta neko jadrnico in Turčije v Pulo. Jadran velja za nesramno dragega in kar nekaj problemov sva imela prepričati zainteresirane, da ni nujno tako. Vsekakor pa se njuna jadrnica Moli naslednjo zimo vrne v Ajkota. 80% jadrnic, ki so tu zimovale, planirajo ali si vsaj želijo ponovno zimovati. Hmmm, saj smo se res imeli fino skupaj, a…to komunalno druženje verjetno ni smisel križarjenja, ali pač? Sva vse skupaj narobe razumela? Kakorkoli, ni nama bilo tako grozno všeč.

One of the rare special places (Milos) which are worth the trip

Za naju potovanje z jadrnico ni bilo ne svobodno, ne poceni. Vsaj v tem prostoru je vse preveč omejitev. Verjamem, da lahko pluješ znova in znova po istem kurzu, a najdeš nove poglede in nove zalive. Vendar se upam trditi, da je to v Grčiji vse bolj na silo. Ugodnih zalivov za sidranje kljub neštetim otokom in navidezni razgibanosti nekako ni veliko. Od teh jih pa večina ni prijetnih ali lepih, sploh če pogledaš vseanokoli. Roko na srce, nisva obdelala skrajnega severa Egejskega morja, slabo tudi Jonsko morje (slednje zaradi gneče). Le ena regija je res taka, da si zamislim, da bi se vanjo lahko vračala na počitnice – Severni Sporadi. Tudi za Kiklade praviva, da so vredni večkratnega obiska, čeprav ne idealni. Turčija pa je precenjena.

Prišel je torej dan, bolje – teden, ko je postalo »brezveze«. Ko sva sprevidela, da nimava neke res izrecne želje, kaj še videti. Ko imaš tega vetra enostavno DOVOLJ. Saj ni problem potrpeti kakšen dan, dva tri, če računaš, da bo potem teden, dva, tri lepo in mirno. A je bilo nekako ravno obratno – teden ali dva sranja za dan ali dva miru.

One of those many days - hiding in saloon because of all headache wind...even with beautiful scenery outside

Habibi se bo spakirala, kot planirano, na Porosu. Dokler ta dan ne pride (odvisno od prostora tam in načina transporta robe v Slo), pa se lahko Habibi tudi vseselo gunca na sidru v kakem zmerno spodobnem zalivu, kjer je okoli kar najmanj tipičnih grških vasi, da se posadka lahko razgibava in bere knjige.

Habibi imava sicer še vedno rada. Privoščila bi ji še kaj, kaj drugačnega, Skandinavijo recimo. Če in kako, bo pokazal čas in zasuki, ki jih prinese življenje. Zgodba »gre na jug« pa se tukaj očitno zaključuje.

Na blogu se zna najti še kak pomislek, sličica, report, kako s psom na krovu… sicer pa se kmalu vidimo v lepih zeleno belih domačih hribih!

North end of Voudhia bay, Milos

Iz Santorinija je Habibi zaplula proti drugemu še delujočem vulkanskem otoku v Kikladih, Milosu. Vmes smo postali na Folegandrosu. Plutje do tja je potekalo v stilu – jadra gor, pa dol, pa spet gor, pa spet dol. Kot ponavadi, ko so napovedani šibki vetrovi in računaš na nestresno lagodno jadranje, te potem samo premetava – vetra je premalo, da bi te držal v grdih valovih, ki se priganjajo in odbijajo od Neptunve kje.

After Santorini we headed to next ex-volcano, Milos. Less impresive caldera, but it had some nice rock formations and colors anyway, hot springs and convinient port. With two guests onboard we visited Poliagos and Sifnos and met a genuine monk seal.

Zaliv Vathi na Folegandrosu je bil miren, tih, ugoden za sidranje, z zanimivimi zelenimi skalami in nikjer žive duše. Zato smo ostali še eno noč in se tudi že kar normalno kopali. Malan in Ronja sicer ne čisto prostovoljno. Tačas, ko sta v opuščeni vasi apartmajev iskali in našli smentnjake, so valovi odnesli gumenjak. Pa sta zaplavali za njim… Gregor je odplaval prostovoljno, resda oblečen v pol milimetrski komplet kratkih hlač in majice, ki ohranja jedro telesa vsaj malo zavarovano pred mrzlo vodo.

Voudhia bay on Milos. Shelter from meltemi swell, but not the wind!

Proti Milosu smo odjadrali skoraj ostro v veter. Preden je ta ojačal. Zasidrala sva se na vrhu zaliva Voudhia, kjer še deluje rudnik. “Naša skala” ima samo opuščen rov. Voda je turkizna, prodniki na obali pa prav neverjetnih pastelnih odtenkov. Dva dni tako piha, da vsmo sakič, ko peljemo Ronjo na obalo (in kar se spričo situacije ne zgodi pogosto), popolnoma mokri. Brez izvenkrmnega motorčka pa sploh ne bi šlo. Spet smo tam, ko se sprašujemo o smiselnosti potikanja po zalivih Grčije – na kopno ne moreš, v kokpitu ne moreš, preveč brije okoli ušes, plavati ne moreš, ker ti zaliva usta… Za nameček si ne moremo privoščiti čakanja, da se veter popolnoma umiri, saj se tretji dan zvečer s trajektom pripeljeta gosta – Urška in Jakob s Krete. Tako se spopademo z valovi in vetrom. Je sicer šlo, naša Bibi stara gajba je varna in stabilna…Malan vseeno še vsa zelena zlaga viharno jadro na pomolu, ko je že treba objemati prišleka.

Jakob trying out the cyclopean walls in ancient Tripti. Milos

Naslednji dan še vedno dobro piha in z veseljem najamemo avto za ogled zanimivih stvari po otoku. Začnemo s starodavnim mestom Tripiti. Tu so našli slavni kip Miloške Venere, sicer pa na helenistične in rimnljanske čase spominjajo še ostanki zidov, amfiteatra in zgodnje krščanske katakombe.

Roman theatre, Tripiti

Happy guys, Tripiti

The thing is Louvre, of course

The official part of the catacombs

We also found some "free" early Christian catacombs.

Nadaljujemo vožnjo skozi horo Milosa, Plako. Je precej velika in razpotegnjena, zato nas ne impresionira, da bi se po njej sprehajali (Malan in Ronja jo kasneje obiščeta v nočnem pohodu polne lune, pa ni nič boljša). Ustavimo se raje na obali Sarakiniko. Bele bleščeče pečine, kanjoni in butajoče morje. Fantastično, čeprav malo brije okoli ušes.

A thing to see -the white Sarakiniko bay

Valovi butajo, da je veselje. Kapitan Gregor ugotavlja, da je včeraj plul vseeno v spoznanje lepšem morju. Skopali se tu pač ne bomo, zato se podamo na jug otoka. Spotoma se ustavimo v še delujočem rudniku (danes še kopljejo barlit, kaolin, perlit in silikatne minerale), da vržemo pogled na divje barve odprtih teras in se skušamo izogniti, da nas ne povozi eden od dirjajočih tovornjakov (varnost, nedostop na delovno območje rudnika v Grčiji pač nima pomena).

Colours of open mine, Milos

Na plaži Paleochori smo se skozi mini tunelček v skali napotili proti drugemu delu plaže in poiskali toplo vodo. Dobesedno. Na nekaterih mestih Paleochorija je pesek namreč vroč. Zelo vroč – ostanek vulkanske aktivnosti. Bližnja taverna nudi celo specialne jedi, ki jih skuhajo v posodi, zakopani v pesku. Mi smo plavali v prijetno topli vodi in pazili, kam postavljamo podplate ali kolena, saj je znalo speči! V taverni pa si privoščili zgolj vino oz. Jakob druženje z lokalnimi deklicami.

By the rocks on Paleochori beach (Milos) you can find springs of hot water - or better to say, patches of baking hot sand.

Prijetno utrujeni imamo vožnje že praktično dovolj, vseeno se ustavimo še v ribiški vasici Klima. Pisno, zanimivo. Zdi se nam, da večina ribiških koč (spodaj garaža za čoln, zgoraj še prostor za spanje) sedaj funkcionira kot vikendi. Posledično kot turistična atrakcija, čeprav ni videti kake obilice tavern in še manj prodajaln spominkov. Trenutno pa je itak še vse čisto opustelo, če ne štejemo krdela mačk, s katerim se Ronja, po bistrem pomisleku, ne bori. En možakar barva kočo za novo sezono.

Very picturesque fishing port of Klima, Milos

Naslednje jutro še vedno brije okoli ušes, peremo  cote in celo barko – za slednje je zaslužna profesionalka Urška. Modrooka blondina Malan gre v pisarno pristaniških policistov, pa nič nočejo spustiti cene (no saj ni visoka, glede na to, da imamo na voljo vodo). Popoldan se odpravimo. V zaliv (kaldero davno eksplodiranega vulkana) vleče severnik, da težko odcikcakamo ven (torej, zaplujemo eno diagonalo in zaženemo motor). Zunaj čudežno veter skoraj umre, da malo težavno jahamo velike valove v krmo. Tik na SW robu otoka se veter spet ojača, a že kmalu smo okoli vogala, sidramo med fantastičnimi pečinami zaliva Kleftiko.

Rounding NW tip of Milos, Urska says Habibi feels very safe.

Jakob's method of dealing with rough seas

Lovely anchorage Kleftiko, Milos

Morning light, Kleftiko

Dream beach for Ronja - a great cliff above so she can't run after goats or such

Tu naslednji dan plavamo, se vozimo skozi tunele in letamo po plaži…pa že popoldan brzimo naprej ob južni obali Milosa  na malo vetra, več vetra…preveč vetra…na motor proti kanalu iskat sidrišče na otočku Polyagios. Res lepo sidrišče je zaliv Mersini. Luna je skoraj polna in razen najmlajših nekam slabo spimo – v zgodnjih jutranjih urah Malan in Gregor slišiva lajanje tjulnja – sredozemske medvedice, kar naju zelo razveseli v sicer napetem ozračju.

Quiet Mersini bay on Polyagios island.

S tu pa nadaljujemo na otok Sifnos. Prvič v sezoni je res brezveterje in polno sonce, zato prvič postavimo tendo (sončno streho) in temu primerno nazdravimo. Namestimo se v južni krak zaliva Faros, ki ima simpatično cerkev na ločeni skali (povezana z mostičkom) in še bolj simpatično potko, ki omogoča sprehod, tek, razglede…tja do vasi, kjer Jakob končno pride do obljubljenega sladoleda.

Faros bay on Sifnos. After 1 month we meet Barnacle Bill again.

Possibly baptising equipment but otherwise memory to two dead children.

Romantic stuff

Nedaleč je zaselek Kastro – tipična strnjena hora na gričku. Ker je tako mirno vreme, je sidranje v zalivu pod njim  užitek, sicer nemogoče. Konec odkrivanja Kastra nam sicer zagreni smrdljivi dim iz sosednjega griča, ki pa ga skušamo  utopiti še v kakem kozarčku vina v barčku.

Discovering Kastro, Sifnos

Ko se vračamo na barko obojni, Habibijevci in Barnacle Billevci (nazadnje smo se videli v Eloundi), nas vse preseneti še medvedica, ki zaplava po zalivu. Trenutni dežurni za fotoaparat (Malan) ima preveč odprta usta, da bi se spomnil na aktivacijo aparata. Potem pa se tjulenjček že potopi. OOOO, cukr, morski kuži nas je pogledat prišel! se nekako glasijo vzhičeni komentarji.

Urška in Jakob imata zvečer že trajekt. Ob motoriranju nazaj v Miloški zaliv si spotoma ogledamo impresivne luknje in zalive Papafranka, črne magmatske stebričke na otočku Glaronissi in ugotavljamo, da je “medvedova skala” z dveh kotov podobna kuncu, iz frontalnega pa tudi ne medvedu, le na vrhu ima glavo terierja.

Papafranka, Milos

Rocky cliffs here are soft

Glaronissi.

Bear rock...from different points of view can be manything.

Po tem turističnem diranju sem ter tja nadaljujemo originalni Habibijevci bolj počasi – najprej do Kimolosa, zaliv Sikinas. Mir, diši, žitna polja, tekamo in plavamo, gledamo tjulnja (enkrat zjutraj s pečine, drugič zvečer, kako se potaplja v zalivu). Na Severnih Sporadih, centru zatočišča za medvedice, nismo videli nobene, pa sva se tam sukala več kot mesec in pol. Kompleks Poliagos-Kimolos je drugi napol zaščiteno območje za medvedice, ne razvpito, a očitno plodno!

Kimolos, bay Sikinas

Same cliffs in sunset

Po dveh dneh se prestavimo v zalivček v zalivu na severu Kimolosa. Medvedic ni več, je pa zato prijeten vzpon preko starih teras, mimo opuščenih staj in pastriskih koč iz tufa skal na skalnato špico. Pogled seže daleč, nekam v prihodnost, preko guncanja po zoprnih morjih Grčije.

Remains of farming life

Coloured ascent.

Debate o smislu križarjenja in življenja sploh nadaljujeva v miru zaliva Dhespotiko med otokoma Dhespotiko in Antiparos ter na Schinoussi, enem od malih Kikladov. Tu zraven so zanimive zgradbe – stolpi, vile, sbiralniki vode, rastlinjaki…vse skupaj pa napol zagrajeno in označeno kot privat, zato sprehod opravimo bolj na hitro in skrivaj. Naslednja destinacija: Paros.

Temple to Apollo, Dhespotiko

I just adore geckos. Was very unlucky to see them so far since they are night creatures, and I am not.

Schinoussa - one corner of very rich estate.

It's not sort of modern theatre but a rainwater collector.

Before we start praising our time on Milos, Kimolos, Sifnos…we would like to give some practical advice to all the cruisers. Do visit Santorini / Thira; it is an amazing place. But do so out of main tourist season as well… Our visit was at the end of April, probably perfect time. Click on Read more (Preberi več).

We simply loved the place. Amazing colors, spectacular scenery, the pretty villages. Worth visiting, walking possibilities and we didn’t even do the wine tasting… True, it was not full with tourists yet, this helped a lot. So, arriving with a boat seems a problematic thing with Santorini. But then again, we consider practically all Greek places like this, so no big deal.

Vlikhada port has a problem of constant silting. Especially out of season they don’t do much. Port does not have a proper management, so it is useless to ask for advice or even call the VHF. Considering this year’s political situation in Greece it is unlikely they will do something about it by main season. It is however to be expected the dredger to operate now and then. Current depth limit to enter was 1,8 m, you should keep more to the right, not the middle of entry channel.  Anyway we (1,75 m) bumped bottom twice because of wash coming in from south, but this is unusual. Charts are also warning you about ancient mole, there should be marking buoy on the end, but there was none in April. In major season the only place free left would be outer side of the northern roundish mole. Or arrangement with some of the bigger fishing boats which are taking place inside. There is some chance to get electricity, a bit salty water and possibly you don’t even have to pay Otherwise the price was supposed to be 15 E.

Anchorages:

1) Black beaches on the south side of the island west and northeast from this Vlikhada. Excellent holding but always some wash. What you could actually do in drop anchor near “marina” and take a dingy / walk in to check free places and depth. There is small taverna in middle of port (and small toilets) so they should tell you about it even if the manager is not nearby.

2) Beaches on east side of the island with westerlies – theory, we have no idea how it looks like.

3) Anchoring between commercial port and Fhira in caldera. On many places depth is shallow enough to allow this. The problem is very rocky bottom. Now, it depends on your anchor… use trip line…and if you dont have a problem to dive in 5 or 7 m to unhook it, you can easily try. We didn’t because there were so many other possibilities.

Buoys:

now this we found very reliable, we had no problem to leave the boat in normal breeze. Meltemi would be different matter, probably. Possibly you would have a problem finding a free buoy in high season, they are used by tripper boats…this time of year there was hardly anybody around.

1)      Big iron things but also a few plastic ones (I believe I saw them through binoculars) below capital, Fira.

2)      About 8 plastic ones under Oia (the village is prettier than Fira), probably very good in meltemi.

3)      Few smaller in front of Ammoudi (extreme north of Thira)

4)      Few in front of port on Thirassia island (excellent shelter in westerlies)

5)      Oon north side of Palea Kameni

6)      Quite a few on east side of Nea Kameni

Piers:

1)      In commercial harbour you are turned away, we are told.

2)      Part of Fira quay is very busy with tripper boats, part could be used to go alongside.  (Stern-to problem again with rocky bottom). We saw one Jeannou there. But we also heard scary stories about the wash from superfast ferries that can push small sailing boat actually under the pontoon and do big damage. If you have a system how to keep off…or avoid the timing of “Vodaphone” boats.

3)      Small disembarking pier on north coast of Palea Kameni. We spent half a day there. When the wash from Vodaphone came…yes, very uncomfortable.

4)      Small piers in Ammoudi and Armeni under Oia, kind of too shallow.

Should see: Ancient Thira, Fira, Oia, Pyrgos (Akrotiri closed) perhaps sunset in Ammoudi or by lighthouse on south side of Thira. Walk on the rim of caldera (walking paths both north and south of Fira) and walk (swim) on one of the black beaches, and one red beach. Wine sampling (?) Climb the volcano on Nea Kameni. Could skip: walk on Thirassia, but it is amazing place to spend the night/day in the bay.

On photo right are marked the places where we tied Habibi.

Photo impressions of Santorini: two posts back!

Food sampled: excelent dishes (and the setting) in Ambroisa restaurant in Oia. Very pricy, too.

Winter and early spring was for us also the time to enjoy flowers. Click photo for the gallery! There a some endemic Cretan species. We are sorry to report a lot of countryside is barren due to goat overgrazing. Also there was lack of rain in February and March so people told us there is much less orchids or are more short-lived than in previous years. I tried to find proper names for them but I’m open to corrections. Orchid hunt continues on Cyclades, I already have one unindentified from Santorini and Milos. However, I’m afraid a bit of draught hit here too.

Click on both photos to enter the galleries of our impressions of Astypelaia chora and Santorini – Thira complex islands. You can then activate slideshow in Picassa menu.

Sedaj se guncamo na boji v kalderi Tire – Santorinija. Dosedanje raziskovanje Santorinija nas je navdušilo. K sreči tudi še ni vseh množic turistov. Ko se zahodnik pomiri, se prestavimo še pod Oio, splezamo na hrib in poskusimo ujeti kako tisto pravo kičasto fotko in razglednic Santorinija. Dosedanje impresije: klik na fotografijo

We started to humm a certain Willie Nelson melody with slightly modified lyrics.

On the sea again -
Just can’t wait to get on the sea again.
The life we love is making music with my friends

And we can’t wait to get on the sea again.
On the sea again

Goin’ places that we’ve never been.
Seein’ things that we may never see again

And we can’t wait to get on the sea again.
On the sea again -
Like a band of gypsies we go up the Agean
We’re the best of friends.
Insisting that the wind keep turning our way

And our way is on the sea again

With all the nuisance of rough seas, too strong winds and suspicious anchorages!

Tako se lahko spet borimo z valovi, skrivamo pred premočnimi vetrovi in preklinjamo slaba sidrišča!

V Ag. Nikolaosu je postalo toplo, dišalo po morju in mi nervozni. Ko bo prvi april, gremo in pika, smo dejali. No ja, odvisno je bilo od vremena. Kakorkoli, opravljali smo zadnje nabave pape in pupe in nosili težke vreče, nervozno čakali serviserja hladilnika (drago!), iskali vzrok nedelujoče krmne luči (Gregor mojster najde in odpravi korodiran konektor) in še plezanje na jambor – Malan spere vso sol in pesek viharjev z juga. Sisi s Schirona dela podobno, pa si mahava.

End of March was time for last shopping, services and mast climbing (note hanging Sisi on Schironn)!

Zjutraj naju še pridejo objet in poljubit najboljši prekozimski prijatelji, nato pa hitro priredimo šov, ker se nam zaplete muring in mora Gregor plavati. Sicer pa je miren in topel dan, za začetek odmotoriramo v popularen zaliv pri Eloundi in za dnevni izlet imamo s seboj še Zupančičevo mladino, saj še niso bili na Spinalongi. Jakob in Gili poskrbita da ni dolgčas, ko moramo stauhati kako izgubljeno stvar, Uri nauči Ronjo kako se snameš iz ovratnice, če si privezan, in Urška skrbi, da nismo lačni. Ker so velikonočni prazniki, so Spinalongo odprli in pobirajo celih 2 evra vstopnine. Spodobno nizko.

First movement was only to Spinalonga bay - and we took Zupančič juniors to see the Spinalonga island.

Masters, can we take Uri with us on the long journey, pleeeease?!

Zvečer vržemo sidro blizu Ad Lib II – Steve je bil najin sosed že v marini. Malo dlje je sidran Barnacle Bill, in z Jonom in Lindo gremo naslednji večer na pikado, ki smo si ga obljubljali že celo zimo. Morda bova celo pogrešala tele angleške pube s pikadom, dobro glasbo, knjižnicami in cidrom.

One last darts game - with John and Linda in Elounda. Perhaps we are going to miss this English pubs.

Na drugi strani naju je sidran Asante, drugi večer povabiva Siggija in Gudrun na rižoto z artičokami, da nama bi Siggi razložil, kje na Santoriniju se lahko varno parkiramo. Nepričakovano nama še proda dve kopiji grških pilotov in skorajda prisili Gregorja, da naslednji dan na križ zakoviči nov škripec za zastavico. Kapitan in prva oficirka oblečeta neoprene in  popraskata našo punco (barčico) po trebuščku, ker se je preko zime malo zarastla, da bo bolje šibala. Palubna stražarka pa zaskrbljeno nadzira potek del iz palube. Na velikonočno nedeljo bi lahko z avtobusom šli nazaj v marino in se udeležili velikega piknika z zabavnimi igricami, a trmarimo in si pečene ovce in pujse zimproviziramo sami na obali.

Barnacle Bill and Asante crews are also staying in Elounda bay. We organised our own Easter barbecue.

There were salads, too.

Z Gudrun v brakični vodici, ki priteka v vogalu, opraviva še malo žehto. Ronja in Brok glodata kosti in mlaskata krompirjevo solato, ker je Brok pametno pomočil gobec v nepremišljeno postavljeno skledo. Kapitan je zadovoljen in pripravljen na odhod.

And rest of the Habibi crew is content and ready to start passages in the morning.

5. aprila zjutraj nama zakličejo sosedi»Veselo motoriranje!« in Habibin kljun se obrne proti vzhodu Krete. Nepričakovano je nato vetra dovolj, da jadramo vsaj pol poti, morje v prehodu med Kreto in Kasosom pa ne razmetano, po čemer je namreč znano. No, tako ali tako plujemo malo severno. Sidranje si izberemo na južni strani malega otoka Armathia. Je že noč, precej plitvin, kartografija z GPS premalo natančna in da ni nesreče, nam močno pomaga radar. Sicer je sidrišče prijetno, a v močnejših severnjakih premalo varno. Na jutranjem sprehodu občudujemo nekdanje kamnolome marmorja.

Kounoupia island had marble quarries.

Nekje preberemo, da je na drugi strani otoka prečudovita bela marmorna plaža (torej iz marmornega drobirja), a ko jo dosežemo, smo razočarani. Saj fino, a ni nič bolj bela od tiste, pred katero smo zasidrani.

The so-called Marble beach was not so white as we expected. But it was a nice mornig walk anyway.

Sledi jadranje dobrih 30 milj ob celotni dolžini otoka Karpathos na njegov severni konec, kjer je priročen zelo zavarovan zaliv Tristoma. Bočni valovi se vzdigujejo in Malan podleže slabosti čisto na koncu, ko pospravlja glavno jadro. Vhod v zaliv je grozljivo ozek. V njem valovi in se peni, na desni steni občasno špricne 5 metrov visoko. Gregor poveča obrate, se trdno prime volan, Malan ročaje, požreva slino in v eni minuti sva popolnoma mokra na varnem v laguni.  Ufff, tole je bilo pa bolj podobno spustu po Soči kot jadranju, se debelo gledava. Zabava pa še ni končana. Valovi se na ustju resda ustavijo, a veter ne. Naslednja dva dni ta še ojača in se uklanja tako, da barko veselo pritiska ob obalo. K sreči je dno blatno in zelo dobro drži.

Tristoma bay on north of Karpathos. Seems very sheltered but very difficult to get into in moderate W-N (crashing waves) impossible to get out in such conditions, howling winds pushing you to the shore, no VHF or GPS signals...

Priprosimo komurkoli že, da je sidrna veriga še zdrava, pa nastavimo alarme, malo dežuramo, še obisk obale z gumenjakom je podvig (brez izvenkrmnega motorčka ne bi šlo, vsekakor pa si čisto moker.) Počutiva se kot v mišolovki – dokler butajo taki valovi, zaliva ne moreš več zapustiti, VHF in GSM signala ni, kaj če nam zmanjka vode…? No, tretji dan se je Gregor podal na pohod v hribe, da je na nekem sedlu ujel GSM signal in doklical Urško na Kreto, ki nam je potem recitirala vremenske napovedi (Hvala Urška!). Malan pa je tačas usposobila Navtex, ki je ulovil sicer dokaj razdelano napoved, a seže le 24 ur vnaprej.

V petek se je veter toliko pomiril, da smo se upali Habibi pustiti samo in opravili lep pohod po markiranih poteh. Precej gorsko vzdušje je tu. Cel severni del Karpathosa in še zraven ležeči otok Saria (med njima je ozek in zanimiv prehod) sta zaščitena v okviru sistema Natura 2000. Vse smeti v opuščeni vasi Tristoma vzdušje sicer kvarijo, a gre za priznati, da so se vsaj potrudili s pohodnimi potmi. Kot običajno v Grčiji se je očitno tudi ta tabla zamerila nekomu s šibrovko.

We were surprised to find this a bit dusty and bulleted sign that North Karpathos and Saria are Natura 2000 protected zones.

Once you ignore all the garbage in almost deserted Tristoma village, there are some good walking paths to enjoy.

Bay before passage between Saria and Karpathos.

Master found a well much to Ronja's joy.

On a calmer day some boats started to come to this special place. We climbed even further up the hills to get the GPS signal, call Urška ang get her to look at the weather forecasts - when will we be able to leave!

V vasi smo videli tri duše, pa nismo sigurni, ali so tu večino leta ali le sedaj za velikonočne praznike. Vsekakor si je nekdo lepo obnovil hiško, na kateri so naju impresionirala izrezljana vrata s čudovitim tolkačem.

If somebody would clean all the garbage, the Tristoma village could be a very romantic spot.

A special doorknob on single lovely renovated house.

V soboto navsezgodaj zapustimo zaliv skozi prehod, ki je zdaj smešno miren, in se podamo ob obali do točke, kjer imamo vidne antene za GPRS signal.

Leaving Tristoma on a calm day. In "normally" rough seas the narrow entry here was more like white water rafting!

Dobro uro krožimo, da se na računalniku prepričamo, da je prilika, da se odpravimo do Astipeleje. Ne kaže, da bi kmalu zapihal zmeren južni ali vzhodni veter,, ki bi nas moral postisniti gor pravzaprav je vse zaradi potujočih ciklonov precej nestabilno. A ta dan kot kaže, bodo valovi in vetrovi še najbolj pomirjeni, zato se lahko vsaj opravimo dolgo pasažo na severozahod z motorjem. Proti koncu dneva nam blag vzhodnik celo pomaga na glavno jadro. Še za dneva vržemo sidro v idiličnem zalivčku otočka Kounoupia tik pod Astipalaio.

Kounoupia island. Unfortunatelly with coming strong NW there won't be enough shelter. Astypalaia in the background.

Drugi dan se prestavimo v bolj zaščiten zaliv Maltezana. Ime je dobil po gusarjih, ki so tu menda imeli bazo njega dni. Klasično grško nama ni nič všeč. Par zaprašenih tavern, nedokončane novogradnje, zapuščeni rjaveči ostanki avtomobilov… Na levi imamo pogled na zanimivo horo par kilometrov stran, kamor se bomo odpravili, ko se NW pomiri.

View to Astypalaia Chora and fort from Maltezana anchorage.

Zraven pogled obstane na kotičku zelenja in urejenem počitniškem naselju, a kaj ko je tik zraven »farma« s kolibami, zarjavelimi ograjami in smetmi.

If some spots around Maltezana bay seem nice...

...they are quickly spoiled by typical "farms" - shacks, garbage, rusty fences. We have no desire for going onshore. True, there are no gusts in bay and there is excellent 3G signal. But bottom does not hold at all, we were only "lucky" to catch a very heavy chain on the bottom. How we'll get the enchor up tommorow remains to be seen.

No ja, ker je otok pred nami nizek, vsaj ni sunkov vetra in internet dela z redko dano hitrostjo. Dva dni bomo že prevedrili, je pa Ronja ob sprehode. In še zadnja nejevolja – Heiklov pilot trdi, da dno dobro drži. Na, mi smo pa sidro vlekli in vlekli, se premaknili, vlekli in vlekli, nakar se je sunkovito ustavilo. Oho, morda smo zapeli kak kamen. Imava navado, da sidro vedno pogledava, kako se je zakopalo. Ker je trenutno malo mrzlo za plavanje, sva  potem odveslala z gumenjakom in pomočila v vodo samo glavo z masko. Aha, ujeli smo ogromno ladijsko verigo! Morda so mislili na njo navezati boje? Vsekakor nas bo sidro zdaj nepremično držalo, kako ga bomo jutri vzdignili, pa je druga pesem. V najslabšem primeru  se bo Gregor prelevil iz kapitana v potapljača na dah.

Gotrys

Zimsko obdobje se počasi končuje. Kepali se nismo. Pravzaprav je letos presenetljivo malo snega po gorah Krete. Raziskovanje Krete ni najbolj enostavno. Otok je velik, ceste pa tako tako. Po zemljevidu sodeč se skoraj vzdolž celotne severne obale vije avtocesta, ki povezuje večja mesta Hanijo, Retimnon, Heraklion, Agios Nikolaos in Sitijo. V resnici je to enopasovnica s širokim odstavnim pasom (ki ga Grški vozniki tretirajo kot vozni pas in te neusmiljeno rinejo nanj), včasih še tega zmanjka (pri Maliji se moraš voziti čez središče mesta), proti Sitiji se šele gradi itd. Nekatere ceste čez hribe so sicer dobre, a hudo ovinkaste. Vožnja za avtom in naše lokacije na vzhod traja pol dneva, na zahod cel dan. Južna obala je še bolj razbita in jo povezati v enoten izlet praktično ni mogoče.Vodnih povezav izven glavne turistične sezone ni. Pretežno v sliki sledijo vtisi oddaljenih lokacij.

The time for exploring Crete is almost ower. We did not ski but neither did we swam on exotic beaches. Driving on Crete is slow going and the island huge. In photos below we’ll try to give you impression what can be seen on the long trips. If you wish to explore Crete on your own we suggest moving about – you can’t expect to be stationed somewhere and do daily trips.

Na vzhodni obali Krete je najbolj znamenita turistična točka plaža Vai. Celo izven sezone se je po njej sprehajal kak izletnik (poleg nas seveda). Peščenih plaž je po Kreti sicer veliko, a nobena ne daje takega tropskega vtisa…zaradi palm. Gre za cel gozd palm v ozadju obale, ki je zelo zaščiten. Palma je avtohtona (v Evropi sta prisotni le dve vrsti)  Phoenix theophrasti. V manjših količinah raste na še nekaterih drugih lokacijah na Kreti, maloštevilnih Kikladih, 10 primerkov blizu Epidavra na Peloponezu in malo po turški obali.

Vai beach - home to biggest groove of Europe's indigenous palm Phoenix theoprasti

Druga znamenitost je minojska palača Zakros. Izven sezone zaprto za oglede… Z Ronjo sva se sprehodili skozi sotesko Zakros. Pravijo ji tudi soteska mrtvih – luknje v prepadnih stenah so Minojci morda uporabljali za grobove.

Zakros gorge - or the Valley of the dead. Minoans might used it as burial grounds. In the outlet of gorge near the cost there is fourth Cretan Minoan palace.

Preostanek vožnje po vzhodu je postregel s kontrasti – veliko pustinje, vmes pa veliko  oljčnih nasadov. Pretežno mladih. Očitno nekdo (EU?!) zelo sponzorira širjenje oljarstva, ki je tako ali tako prisotno za vsakim ovinkom.

Extensive new olive grooves on Esat coast of Crete.

Bil je sicer oblačen dan…na obzorju so se vedno nekje sukali veliki vetrni generatorji. Vsaj 4 velike vetrne farme so na Kreti – menda imajo elektrike celo preveč. Kar jih ne moti, da ne bi dobili sredstva še za postavitev sončnih elektrarn…in še vedno generirali na nafto (jugovzhodna obala).

Note the windfarm on the far ridge. There are at least 4 big on Crete. We are told the island actually has a surplus of energy.

Južno obalo bi zaznamovala z eno ključno besedo – rastlinjaki. Kjer je vsaj malo ravnega terena, tam se bohoti polivinil. Očitno dejavnost prinaša precej bogastva (vozni park, kič na hišah, založenost lokalnih trgovin). Okusnih paradižnikov pa vseeno ne dobimo.

Every flattish space of south coast is covered with greenhouses. This is specially evident around Ierapetra (note the white stuff).

Kjer pa ni ravnega terena, kraljujejo soteske. Najbolj divje so na jugu gorskega masiva Lefka Ori (Bele gore), zato tam tudi ni povezujoče ceste. Poleti sicer vozijo ladjice, sedaj pa ne, kar nam je pohode v tem delu praktično onemogočilo. Soteske so označene na še tako butastih zemljevidih Krete, dejansko pa so tudi ena boljših atrakcij otoka.

The kingdom of gorges- south of Lefka Ori mountain massiv there is no road connection. There are boats...but only in season.

Ker je bil napovedan močan veter, se najprej nisva zapodila v gorsko sotesko Samaria, ampak blizu ležečo Agia Irini. Po celem dnevu vožnje sva morala najprej kje prespati. Postaviva šotor ob cesti blizu vasi Sougia. Miru ni bilo – do polnoči so se vozili avtomobili (le kam?), ob dveh ponoči je začel tuliti nek pes, ob 4 zvoniti koze. Brez koz tudi ni šlo v soteski, torej mora biti Ronja konstantno na vrvici. En kozji dojenček je bil malo neorientiran in sem ga lahko pograbila. Crkljanja ni nič zameril, saj je malo kasneje zopet rinil proti naši gruči, njegova mama pa zadaj prestrašeno blejala “Ne tja, butl”.

Nobody will probably stop you wild camping, esp out o season. It is not easy to find nice spots, though.

Agia Irini gorge was nice, but not without goats (Ronja can't be loose). This baby didn't mind the cuddling.

Po končanem pohodu sva se pozno popoldan zapeljala na plato Omalos in “vrgla uč” v sotesko Samaria. V sezoni vozijo v ta narodni park horde izletnikov, ki opravijo spust 1200 metrov in 13 kilometrov v dolžino po urejeni in nadzorovani poti, na dnu jih z ladjami vrnejo spet do cestnih povezav. “Pozimi” je soteska uradno zaprta, a varuhi naj bi te menda vseeno spustili, če so vremenske razmere ugodne (ni preveč vode) oz. možno je prehoditi zgornji, strmi del, in se vrniti. Že nad pogledom s parkirišča sva bila očarana. Tudi vonj je bil pravi, gorski!

Xyloscalo - entry to Samaria park and gorge. Mt. Gigilos at background. It smelled like home...

Mimo koče varnostnikov (niso se zmenili) sva v sandalih odcopotala prvih nekaj ovinkov Xyloscale (“lesenega stopnišča”). Ah in oh. Lepooo.

View into Samaria gorge...

...from the first few turns of beginning of path.

Tu pa hočeva hoditi. Zjutraj, če bo vreme ok! Zato sva se odločila prespati na platoju, hotelčki so odprti. Soba je bila zadovoljiva, zakurjena, Ronja je lahko šla noter, 40 €. Hrana je bila zanič.

We rented a room on Omalo plateau. Was warm, reasonably priced (40E) food sucked and in the morning we were in sandstorm - sadly no walking in Samaria

Ponoči naju je budil orkanski veter. Zjutraj se ni videlo pol kilometra daleč. Zajela nas je peščena nevihta. Z dolgim nosom sva se vozila 4 ure “domov”.

Hania je drugo največje mesto na Kreti. In  najlepše. In bila sva razočarana. Razen dveh ulic…Hania, mešanica otomanske in beneške arhitekture, bi bila čudovita, če…bi bila kje drugje kot na Kreti. Vse renovacije so instantne, na hitro in napol za naslednjo turistično sezono. Kar je turškega, pustijo propadati. Žalostno.

There are about two nice streets in Chania old quarter.

Chania (Hanya) used to be important Turkish and Venetian town. Sadly the Ottoman architecture is left to fall apart.

Kot rečeno, za svoje religiozne objekte pa hitro dajo veliko denarja. Vozeč se južno od ravnine Mesara (tudi Messara) padem na popolnoma novo asfaltirano cesto. Vodi do odmaknjenega samostana Odigitria. Res, od daleč je bil videti prav simpatičen. Poleti služijo s turisti.

Religion is very popularised. There was completely new road to remote Odigitrias monastery.

Sicer pa so od začetka menihi tu šli samotarstvo. Soteska pod samostanom se imenuje Agiofarango (soteska svetnikov). Najbolj sveto luknjo so zazidali v cerkvico in cerkvico razširili v cerkev. Od samostana dve uri hoje do nje, pa še nadaljnjih 5 minut do super plaže med pečinami. Človeka prime, da bi bil še on samotar za kak teden. Za hrano so vedno na voljo koze…

Church in Agiofarango (gorge of saints) in front of the most holy cave. Gorge was full of hermit monks some time ago?

Remote Agiofarango beach.

Osamljenih plaž je še veliko. Obstaja tudi vodniček  “Most beautiful beaches of Crete”, če bi koga to zamikalo v sezoni. Velika obala pri Kalo Limeni pa je žal pokvarjena s črpalno postajo za nafto – na desni strani slike vidite čakajoče tankerje.

Big remote beach of Kalo Limeni is spoilt by tankers traffic.

Nekako na sredini otoka, južno in jugozahodno od Herakliona se nahaja velika dolina- planjava Mesara. Te dni je že vsa zelena in cvetoča, s prvimi znaki prihajajočih turistov. No, menda se je tudi precej tujcev, predvsem Nemcev naselilo tu. Mesara je mogla biti poljedelsko središče že v času Minojcev. Palača Knosos ni locirana daleč stran, prav nad samo ravnino pa bedi palača Phaistos. Pozicija naselbine je idealna, na gričku z razgledom vse naokoli. Morska obala je tudi relativno blizu. Po velikosti Phaistos ni mogel zaostajati kaj dosti za Knososom, danes ju loči stopnja restavratorskih del – Phaistos ni nič pobarvan, renkonstruirani pa so tudi samo temelji stebrov. Naselbina se je razvijala tudi še naprej v mikenskem in helenističnem obdobju.

Phaistos - grand staircase was main entrance to palace.

The grandness of royal rooms / temples is left to your imagination

Passage to central court

Na istem gričku malo nižje in proti zahodu je še manjša minojska palača t.i. Agia Triada. Nekateri jo imenujejo poletna palača (torej bi spadala pod Phaistos), menda pa ni nobenih zgodovinskih zapisov o njej – zato so jo tudi poimenovali zgolj po bližnji cerkvici. Kar dela palačo enkratno, so najdbe  čudovito poslikanih predmetov (v muzeju v Heraklionu). Lahko sicer kupiš kombinirano vstopnico s Phaistosom, a z Ronjo sva temelje naselja zgolj ošinili od zgoraj preko ograje.

Smaller minoan settlement nearby Phaistos (on the same hill above the Mesara plain): Agia Triada

Rimljani so opustili prakso centra na griču in postavili naselje v dolini blizu manjših predhodnih naselij kakih 50 let pred začetkom našega štetja. Kmalu je Gortys postal pomembno mesto, pravzaprav upravno središče velike province Krete in Cyrenaice (Severne Afrike). Najbolj ohranjena je cerkev s konca zlate dobe mesta.

Romas put their most important settlement, Gortys (Gortyn/a) on the bottom of plain. Church of St. Titus (6. cent) behind remains of agora.

Ob teatru ali odeonu so rekonstruirali del hodnika in vanj namestili najboljšo najdbo: marmorne plošče z vklesanim “Gortysovim zakonikom).Na gričku zadaj so ostanki Akropole. Naj bi bilo možnjo zlesti do nje, a sva z Ronjo sredi preko glave segajočih rož obupali.

Most known site from Gotrys is reconstruction behind Odeon with marble plates with great inscription - the Law of Gortys. On the hill behind remains of Acropolis are seen.

Večino starega mesta sicer leži južno od ograjenega območja, kjer pobirajo vstopnino. Pri sprehodu med oljkami naletiš na številne kamne, ostanke stebrov in obokov… Kar spominja na templje, pretorije, teatre itd. pa je še “v delu” in javnosti nedostopno.

Olive tree claimed one Roman coloumn.

Most of Roman remains are however scattered among olive grooves and unaccessible to public.

Verjetno pristanišče za te antične naselbine je bil zalivček Matala. Matala pa je postala znana v času razmaha hipijev in bila (po besedah jadralke z marine Linde) grozljivo natrpana v osemdesetih. V skalni steni severno od plaže so številne luknje…

Arriving to Matala we were surprised by the number of tourists already there (mid March)

The famous rock face of Matala with holes in.

Kaverne v peščenjak so verjetno izklesali v 1. stoletju za rimljansko nekropolo. Kasneje so v njih začeli prebivati zgodnji kristjani. Še kasneje verjetno pastirji in nazadnje hipiji. Danes je območje zavarovano z žičnato ograjo (poleti se verjetno pobira tudi vstopnina). Če si kak zapoznel hipi želi še vedno na divje kempirati v jami, se mora podati v okolico – npr. čez grič proti “rdeči plaži”, kjer so v bližini še vedno luknje. Ali pa enostavno na kako drugo oddaljeno lokacijo, kjer so do plaže pride le peš, ni pa dovolj lepa, da bi nanjo vozili dnevni izleti z ladjico).

Caverns were frst dug for Roman Necropolis. Later early Cristians lived in them and latest the hippies.

If you are staying in Matala but want to have more quiet beach experience they reccomend to climb over the hill and head for the "red beach".

Habibi crew is not keen on discovering big cities. Therefore the capital of Crete, Heraklion would not be or call of choice wouldn’t it held the best archaeological site – Knossos palace. Although being much criticised, we really liked the site and got a fairly good impression how the impressive complex once looked like. After strolling this labyrinth it is worth to see the most known Minoan artefacts in the Archeological museum in the town. Museum proper is being renovated for years but a small collection is put on display in one temporary room. Off season both sites are free of charge on Sundays, but open only in the mornings. Also other important Minoan sites are kind of impossible to visit in the afternoons (Zakros and Malia palaces, town of Gotrys) so I can’t comment on them, yet.  But we have stumbled upon smaller, unfenced sites. Especially we liked the Kastro above Kavousi. It was a part of great walk, most of it on trails used way back in Minoan times. Other thing you can do near Heraklion is pay a visit to Cretaquarium. It is well made and even if entry is a bit pricy, we were happy to see all these fish which became so rare in the Greek seas.

West entry to Knossos palace. It was warm, birds were singing and not a lot of tourists about.

Da je v Knososu mogoče videti “kaj več” gre zahvala obsežnemu restavriranju delov palače, ki jih je začel Sir Artur Evans. Njegove metode dela pa so sprožile tako močne kritike v strokovnih krogih, da danes tudi v vsakem običajnem turističnem vodniku piše, da stebri, ploščadi in poslikave odražajo zgolj Evansovo domišljijo, kako bi lahko bilo, nihče pa v resnici ne ve, kako je celotni kompleks zgledal, razen, da je bil res velik in impresiven. Betonska nadgradnja naj bi uničevala originalne dele. Ker je tako mnenje tako razširjeno, so nama tudi kolegi iz marine govorili, da ne bova nič zamudila, če Knososa ne vidiva, saj je pravzaprav »grd«. S tem se pač nikakor ne bova strinjala.

Tačas, ko je Ronja dremala v avtu, sva prehodila območje palače, sijal je sonček, v borovcih in cipresah so imeli ptički pevsko tekmovanje in čeprav…se beton lušči in v nekatere poslikane sobane ne moreš vstopiti, sva dobila dober občutek o mogočnosti kraja in razvitosti te zanimive skrivnostne kulture.

Replica of "Prince of the lilies" fresco.

Ne glede na  arheološke spore je jasno, da so imeli Minojci visoko razvit čut za estetiko, menda pa so bili tudi zelo miroljubni. Mimogrede – pojem labirinta izhaja iz Knososa. Po legendi ga je Dedal zgradil pod palačo in v njem je strašil minotaver…verjetno pa je labirint predstavljala kar palača sama, z vsemi svojimi sobami, nadstropji in hodniki, ki so rastli po potrebi. Še v tem, kar je ostalo, se na trenutke ne znajdeš.

One of the visions of Knossos palace.

Queen's megaron with the famous dolphins (entry barred at the moment).

Throne room or more likely a shrine.

Charging bull fresco at the North entrance

Več od Minojcih preberite recimo na Wikipediji v slovenščini, še več pa v angleščini. Veliko so o njej povedali tudi v dokumentarnem filmu o teoriji propada Atlantide, ki si ga lahko v petih delih najdete na YouTube (povezava na prvi del).

So called Theathre, entry from NW.

Po ogledu Knosoške palače je smiselno preleteti še bogate arheološke zbirke v muzeju. Žal arheološki muzej že leta in leta obnavljajo. K sreči so najpomembnejše oz. najbolj znane artefakte premestili v začasno sobo.  Ronja je še malo počakala v avtu, da sva gospodarja tiščala nosove k šipam in v živo videla najbolj znane stvarce, ki so nama že bile znane iz fotografij v knjigah.

The original Prince of lilies fresco restored in museum.

Beautiful ornaments on pottery.

Best fresco in my opinion. Leap over bull...

Votive figurines or vases...note the athletes on bull's horns!

Royal board game found in Knossos.

Nice votive figurines.

This beautiful bull's head was vessel for ritual wines.

Amazing Paestos disc with undeciphered writing. From one side...

And from the other side.

Poleti parkirišča seveda niso tako prazna in zastonj kot pa zdaj, februarja. Zraven sva v beneškem obzidju v renoviranih vratih Sv. Jurija naletela na čisto simpatično razstavo kovinskih plastik.

Near the parking place (empty off season) there was St. George gate in Venetian walls with interesting metal art exhibition.

Ronjo smo spustili iz avta za sprehod do stare beneške trdnjave ob beneškem pristanišču. Ker je bila nedelja, se je sprehajalo tudi veliko domačinov, pa nam je malo kvarilo sproščenost. Čudili smo se tudi, kako da v pristanu tako zelo valovi ob mirnem morju.

Old Venetian fortress guards entry to Venetian port in Heraklion harbour.

Na poti domov smo se bali, kako se bomo lahko peljali skozi zaselek Malia. Hitra cesta med Heraklionom in Ag. Nikolaosom je namreč malo prekinjena, pa se moraš voziti čez kaotično turistično središče Malije. In to nedeljo je bila pustna nedelja. K sreči so za obvoz poskrbeli varnostniki in pri vožnji čez oljčne gaje in nasade sem oprezala za Malijsko palačo. To arheološko najdišče naj bi bilo le malo obiskano, a po površini ne dosti manjše od Knososa. Tabel med polji  nisem opazila, zato ni čudno, da jo malokdo obišče. Verjetno pa popoldan tudi več ne bi mogli vstopiti. Podobno je veljalo za palačo Zakros na skrajnem vzhodnem robu Krete. Bila sva v bližini, a je niti ni enostavno najti niti se je ni možno ogledati popoldan.

Gournia - minoan settlement near Ag. Nikolaos.

Po Kreti je posejanih še veliko minojskih ostalin. Večje naselje Gournia je odkopano blizu Ag. Nikolaosa. Najlepše se vidijo zgoščeni temelji hišk in ulice z mimo brzeče hitre ceste. Kraj je bil verjetno pomembno obmestno trgovsko središče z majhno »palačo« oz. večjo hišo lokalnega veljaka ali upravnika na sredini.  Manjše najdbe niso niti zavarovane z ograjo, seveda tudi ne obrazložene s kakšnimi tablami. Zavarovan pa tudi ni Kastro nad Kavousijem. Do njega se potrudi le malo ljudi (mi smo prehodili 700 m višinske razlike). Šlo je za močno strnjeno naselje na izrazitem skalnatem vršacu. Pobočja okoli so še danes vidno terasirana, čeprav pridelkov že davno ni več. Najdišče je vzorno opremljeno s tablami, čeprav govorice pravijo, da so razlage zopet privlečene za lase.

Minoan settlement Kastro was built on impressive spot.

Many houses were found here.

S Kastra je lep pogled na okolico, na griču spodaj pa so nedavno odkopali še eno minojsko naselje in ga poimenovali Azoria. Gotovo sta bili naselbini v povezavi in nekateri zato govorijo o Spodnjem in Zgornjem Kastru.

View from Kastro - middle right there was another settlement on hill (Azoria or Lower Kastro). Middle left is a village Kavousi.

Na mestu Ag. Nikolaosa menda niso našli resnih minojskih naselbin (gotovo jih je prekrila Rimljanska doba), je pa bilo pomembno pristanišče v času Dorijcev. Njihovo mesto, Lato, se je utrdilo na vzpetini v ozadju.

Lato is a nice archeological site near Ag. Nikolaos. Perhaps a settlement was here in minoan time but the present buildings belonged to Doric city-state.

V popoldanskih urah ali tistih dneh, ko pač deklice za vstopnino ni, se je možno prekobacati čez ograjo in ostaline ogledati skupaj s psom. Sicer je na splošno vstop štirinožnim prijateljem Grkom nezaslišan. Če pa se po ostalinah sprehajajo potepuški psi in mačke, pa še koze za povrh, jih pa očitno ne moti.

Ob drugi priliki sva blizu Herakliona obiskala akvarij Cretaquarium. Kljub rahlo zasoljeni vstopnini je bil to prijetno preživet popoldan. Akvarij je za grške razmere zelo vzorno urejen, določeni ribji primerki pa spoštovanja vredni. Ogled priporočava, saj take količine rib pri plavanju po grških zalivih ne moreš videti.

On another occasion we drove near to Heraklion to visit Cretaquarium. We do reccomend it.

Cuttlefish

In Slovenian we call them Sea dogs. Highly endagered creatures.

Ruined lighthouse on Cape Aghios Ioanis

Malo nazaj se mi je zapisalo “Kreta sicer ni raj na zemlji”. Zakaj, sledi v naslednjih nekaj fotografijah. Sicer se zelooo trudimo najti spokojne lepe kotičke ali vsaj zaposlovalne aktivnosti. Kljub temu se nam že vsem trem od “zimovanja” malce slabša. Okolica ne pomaga. Recimo tale svetilnik na t.i. rtu svetega Janeza. Sploh ni star, najprej sva mislila, da je beneški. A ne, zgradilo ga je francosko podjetje v drugi polovici 19. stoletja. Krečani so ga pustili propasti, ker pa je točka navtično zelo pomembna, so vseeno postavili nadomestek – lučko na podstavku malce višje od svetilnika. V Jadranu takega zanemarjanja pač nismo vajeni…

We chose Crete for overwintering mainly because of it’s mild climate. It seems this winter turned against us so we are a little bit depressed. The countryside is not helpig much – we expected much more picturesque places. Bad and the ugly stuff we met all over Greece unfortunatelly continue here too.

Prvi problem je, da so skoraj povsod koze, pa še malo ovc za povrh. Sprva so nam bili kosmati kozlički skrajno simpatični, a kaj ko…jih je toliko! Od rastja tako ostanejo le bodikavi praskajoči grmički, povsod pa je veliko drkcev in Ronja ne more sprostiti pasje energije, ker mora biti stalno na povodcu (sicer gre kak mali puhec ck ck).

At first goats were lovely to see. Until you realise they are practically everywhere, eat most of the growth and demand our dog to be on a leash all the time.

Pešpotke v praven pomenu besede so redke, večinoma pa se spotikamo čez bodičevje in kamne. Redko ostane kakšna stara minojska pot nedotaknjena. V glavnem to razrijejo za ceste, saj na Kreti nihče več ne hodi ali goni oslička. Do svojih oljk se hočejo pripeljati moderno. Na naslednji fotografiji je najslabše, kar v kmečkem voznem parku lahko zaslediš. Pokrajina je prepredena z makadami in poljskimi cestami, po katerih korakati ni poseben užitek, za naš najeti avtomobilček pa so večinoma preslabe.

Cretans do not walk anymore - they build dirt roads everywhere (most likely with EU money) to reach their olive grooves or whatever with the vehicles. The one on the photo is even of the cheaper range.

Dying sight - walking path on the old minoan trail. Usually they buldoze them over. You meet lots of rusty wire fences but they do not keep the goats or sheep confined.

Following old walking paths is very tricky - stumble over small rocks and thorny bushes.

V treh mesecih korakanja po podeželju smo zgolj enkrat naleteli na pešca-pastirja. Še dobro, da je bila naturalizirana Ann z nami, da je lahko prevedla, kaj se dere. Nič, iskal je svoje ovce in nas spraševal, če vemo, kje smo (izlet sva vodila midva in sva seveda vedela, kam hočeva, je pa res postajala  v megli orientacija težavna). Impresionirana sem bila, da je stric celo nosil (skoraj?) tradicionalne kretske hlače. Kapice z resicami in usnjene škornje lahko pa gledava samo še na ovitku od sira.

The only person we met in 3 months that actually walked through the countryside. He even wore the traditional trousers (but the Cretan boots and headdress seem to be totally in the past). Ann helps in translating his comments on wierd foreign hikers...

Neverjetno število Angležev se za stalno preseli na Kreto (tudi kak Nemec itd). Ne veva sicer točno zakaj…se pa to pozna v vsesplošnem znanju angleščine. No, neketeri znaki so sicer malo dvoumni…

One of the dirt roads we used for walk. We hoped we understood the sign correctly (could drive for 2 more kilometers)

Drugače pa če hodiš po navideznem brezpotju, markacije so izginile…se lahko pomiriš, da si verjetno na pravi poti, ko za vogalom zagledaš ostanek instant grške kave. Tu so že hodili.

You can always be sure if you're still on track by this type of markings (remains of instant coffee sold in every market and kiosk)

Govorili smo že, kako so dobre (narabutane) mandarine in pomaranče. V regiji okoli Malie je ogromno rastlinjakov z bananami. Odlično okusne so. Kaj, ko stanejo trikrat toliko kot prekomorske!

There are a lot of good products from Crete. It is not totally easy to find them being sold. And when you do, the bananas cost for instance 3 times as much as the ones from Ghana or somewhere.

O cestnih farsah smo že govorili. Lotijo se obvoznice, hitre ceste, izgleda obetavno, a dela zastanejo…ker grda mati Evropa ni poslala več denarja! In ne jim verjeti, kako so revni, samo pogled na vozni park zadošča. Primer, kako jih hitro ujameš na obljubah in hvalisanju, ki niso resnične. Vse plaže na Kreti se ponašajo z modro zastavo. Nam bližnja je Almyros. Tabla na njej:

Right. All the beaches of Crete have blue flag.

50 metrov stran pa izpust kanalizacije. Preverjeno – smrdi po fekalijah in po kamnih rastejo algice. Lepo, ne?

50 meters from the Blue flag sign there is a very smelly outlet. Waste waters!

Nekateri tujci govorijo o lepih tradicionalnih vaseh. Kaj je za njih tradicionalno, nama ni jasno. Mogoče ravne strehe, kar sicer ni preveč estetsko, a bilo je praktično – na njih so sušili pridelke. Sicer pa so čez kamenje nametali omet slabe kvalitete, vse popravili z betonom in nekoč malce pobelili. Povsod visijo žice, cevi, antene, ropotija, plastika, odpadajo in plesnijo ometi, pokajo betoni, zaprašene rastlinice se trudijo preživeti v plastičnih sodih. Hmmm. Morda, res morda, nekatere od teh vasi še dajo simpatičen vtis od daleč, ko so kot bela perla v pokrajini. Od blizu pa, uf, zgolj odbrziva skozi. No, toliko sem se ustavila nedavno v Kalamafki, da sem ujela dejanski tradicionalni ostanek – vreče nabranih oliv/oljk, ki čakajo na stiskanje v vaškem mlinu.

From afar the traditional villages may seem nice.

Coming closer the white reveals not so white anymore.

While freshly picked olives in sacks remind you of traditional country life, the buildings and accessories are simply ugly ugly ugly. Concrete rules here.

Če slučajno vidiš kako fino renovirano hiško, je seveda to last kakega tujca. Ali pa cerkvica. Za doma bo pa “že vse dobro”. Glavno, da imajo drage avtomobile, italijanska oblačila (stare mamce izvzete) in da lahko posedajo po kafičih. Priporočilo v onostranstvu, ker so primaknili novce za popovo kaprico, pa je le dobro imeti.

Now chapels and little churces are all renovated.

They still know how to work the stone! But this style is reserved for luxury villas and numerous small churches. Better be on good terms with Him for the life after?

Za kmetijo bo pa že vsaka stara šara dobra.

Typical access to farm house. Nothing but rubbish.

Lepote narave Kretenci sicer še cenijo. Mamce nabirajo horto (zelene užitno rastje, ki zdaj poganja iz tal, regrat je eden izmed njih), moški pa ob sredah in vikendih občudujejo živalce… preko muhe šibrovke. Seveda prav veliko korakov od avta ne marajo narediti in tako največ ostankov nabojev leži po obcestnih bankinah.

Men do the outing in the fresh air every Wednesday and on weekends. They try to enjoy the wildlife. In wah manner, you can guess.

Ker pa so večino življa postrelili že njihovi očetje in dedje, še najbolj nastradajo obcestne table.

With lack of prey (gone thanks to grandfathers) other targets have to be found.

Medtem ko angleški volonterji na sejmih nabirajo denar za pocestne mačke, da jih hranijo in občasno polovijo za  sterilizacijo s tujimi veterinarskimi prostovoljci (menda je za Grke to nelegalno početje), domačini občasno istim mačkam nastavijo strupe. Zraven nastrada še kak neškodljiv lastniški kuža (primer v tej marini z lanske zime). Po mestih imajo Krečani za prijatelje bevskajoča ščeneta. Na podeželju imajo bolj prave pse po obliki. Po karakterju pa se te vsi grozno bojijo, saj od človeka ponavadi ne doživijo nič lepega. In nekateri od njih so celo življenje prikljenjeni…sredi ničesar. Menda zato, da z laježem preprečujejo kozam in ovcam, da bi šle na napačno stran ceste, hriba ipd. Ni treba poudarjati, da so kužki prestradani in dehidrirani.

Heartbreaking sights - doggies chained in the middle of the nothing, terrified of human beings...

...and starving. Their function is supposod to be barking at sheep if they come to the wrong side?

V sicer lepem oljčnem nasadu je na nas zabevskalo troje takih revežev. Najmlajši je v neumnem upanju, da gre tole z verigo le za začasno ureditev, še vedno mahal z repkom. Imel je največ 10 tednov…

One of the "guardians" in the olive groove was just a baby.

He was still wagging his tail in hope humans are not so bad to leave him there all alone.

We found it on a walking trip when Ronja almost trod on it. One of the Ophrys fusca group. It is early (altitude 600 m in pine forest) and we are waiting for others still to come. We have proper Kretan winter at the moment.

Drugače pa je zima pokazala zobe. Večinoma je oblačno, piha mrzlo in po hribih sneži.

We have less sun now.

Snow is not far away!

Maja lani smo Tonija (japonska parafinska pečka) pospravili v oddaljeni kotiček, sedaj se je pridružil posadki in dvakrat na dan porablja kisik. Ronjo pa je ravno sveže potrimana, zato punca noče več ležati na tleh, proti jutru niti na kavču ne več. Pride se stiskat na toplo v posteljo, ki je že za dva človečnjaka premajhna.

Tonysun heater is in use again. Freshly trimmed Ronja refuses to sleep on the floor.

Sicer pa še nekaterih drugih rožic mrazovi ne motijo. Povsod pod oljčnimi nasadi pa še ob cestah, zapuščenih dvoriščih itd. cveti simpatična vrsta detelje Oxalis pes-caprae. Sicer izhaja iz Južne Afrike in se je v 19. stoletju kot plevel razširila preko Malte, kjer so jo sadili kot okrasno rastlinico.

Yellow flowers of Bermuda buttercups are not affected by current cold spell.

Ni jih veliko, ti pa zaigra srce, ko ga vidiš – Kretski iris.

Iris cretensis